Članek opisuje glavne načine reprezentacij lezbične seksualnosti v filmski produkciji, še zlasti v mainstream klasiki. Medtem ko so bili prvi prizori lezbične ljubezni v 30. letih osredinjeni na poljube ter na zabavljivo maškarado, transvestijo in innuendo, so postale lezbične podobe v času filmske cenzure v ZDA do konca šestdesetih negativne, seksualni prizori pa so bili čedalje bolj na strani tanatosa, na tanki meji z grozljivkami. Po mračnem obdobju lezbičnih filmskih dram se v 70. letih začne osvobajanje lezbičnih filmskih podob v umetniškem, ženskem in feminističnem filmu, tako evropskem kot ameriškem, četudi so te podobe lahko za lezbično gledalko problematične. Meje prikazovanja lezbične erotike so razširili različni žanri, pomembno lezbični neodvisni kratki filmi, v katerih so režiserke predvidljivo pozicijo voajerke zamenjale s pozicijo akterke, saj so same prevzele tudi filmsko igro. V 21. stoletju je lezbična tematika v mainstream filmih zastopana čedalje bolj odkrito, a prikazovanje lezbične seksualnosti lahko še poteka skozi moške like kot zastopnike lezbične želje, ravno tako pa so lahko znani filmski klišeji učinkovito sestavljeni v nove filmske podobe lezbičnosti.
