Razprava o psihopatologiji družbenega bistveno prej kot tista na običajni ravni individualnega trči ob številne meje. Ne samo zato, ker je sfera družbenega v svoji večplastnosti teže ulovljiva in jo je mogoče analizirati na številne heterogene metodološke načine, ne le, da se lahko analizi družbe približamo s pomočjo zelo različnih in medsebojno nasprotujočih si orodij, s številnimi družboslovnimi ali humanističnimi znanji, težava je predvsem že v jedru teze. Se pravi: O kakšni psihopatologiji vendar govorimo, na kakšen opis z njo merimo? Mar ne velja tudi pri družboslovni metodi načelo »nič človeškega mi ni tuje«, nihil humani a me alienum puto, s pomočjo katerega je sleherno vrednotenje človekovih ravnanj lahko že nevaren ideološki precedens, če že ne metodološka napaka? Mar ni patologizacija, ko govorimo o družbenem, takšen sumljiv napačen korak, ki se lahko sprevrže v poskus vrednostne diskvalikacije in nadvlade neke ideologije nad drugo? Kje se začne naloga proučevalcev človeka in družbe, na kateri točki analiza sme ali spontano postane vrednostni okvir in kakšne vatle sme pri tem uporabiti? Je pravilna tista razlaga, ki se želi osvoboditi spon ujetosti v družbenoekonomska razmerja, je morda natančnejša tista druga, ki pravi, da takšni ujetosti nikoli ni mogoče ubežati, s tem pa bo tudi patološkost postala nekako odvečen, nelegitimen opis družbenih stanj?
Paranoja in paranoidno sta koncepta, ki sta se v zadnjih desetletjih osvobodila kliničnega okvira in prešla v publicistično, humanistično in družboslovno rabo. V prispevku poskušamo na novo koncipirati in opredeliti pojem kolektivnega »paranoidnega mišljenja« in njegovih manifestacij v obliki paranoidnih teorij oziroma ideologij. Iz zgodovinskih primerov paranoidnih ideologij – s poudarkom na italijanskem fašizmu in nemškem nacizmu – razberemo vsem skupne paranoidne poteze, genezo, strukturo in vsebino. Naprej razvijemo nov historiografski pristop k tako imenovanemu Sonderweg vprašanju in pokažemo nekaj možnosti njegove aplikacije v drugih disciplinah. Hevristični koncept paranoidnega mišljenja omogoča prepoznavanje za demokratične družbe najnevarnejših ideologij in nakazuje možnost, kako jim učinkovito nasprotovati.
»Za vsem stoji država!« Kriza in njen vpliv na razvoj paranoidnih percepcij med 104 slovenskimi intervjuvanci
(
Članek se osredinja na vpliv krize na razvoj paranoidnih tendenc in percepcij pri 104 intervjuvancih v Sloveniji. Analiza obravnava paranoidne percepcije intervjuvancev na makro-, mezo-in mikroravni, za potrebe analize razvoja teh percepcij pa je bil uporabljen model Kramerja in Schafferjeve (2014). Rezultati kažejo, da se med intervjuvanci kot posledica krize na makroravni pojavljajo paranoidne percepcije države, kot personificirane, sebične in zlonamerne entitete, ki na mezoravni uporablja institucije in njihove zaposlene kot svoj podaljšek, in na mikroravni negativno vpliva na medosebne odnose in blagor posameznika. Podatki kažejo tudi, da je kriza pri intervjuvancih vplivala na razvoj posebne oblike nezaupanja in transformirala tradicionalne socialno kooperativne mreže v kompetitivne skupine.
Članek skozi analizo nacionalizma kot paranoje v razpravo vnaša razdelavo zlorabe pojma »nevarnega Drugega«. Ta je priročen mehanizem za preusmerjanje pozornosti od sistemskih neenakosti in tako za ohranjanje statusa quo vladajočih elit in obstoječega sistema. Nacionalizem je obravnavan kot kolektivna in individualna paranoja. Teoretska izhodišča temeljijo na spoznanjih socialne psihologije in teorijah nacionalizma, ki omogočajo razumevanje procesa konstrukcije nacionalnih identitet v odnosu do t. i. pomembnih Drugih, kar članek nadgradi s konceptom »nevarnih Drugih«. Nevarni Drugi so skonstruirani kot grešni kozli, kar prikladno mobilizira ljudi za idejo »zaščite lastnega naroda« pred poljubno definiranimi outsiderji. Tovrstni procesi ustvarjanja paranoje v smislu kreacije strahov pred Drugim ustrezajo vladnim političnim akterjem, ki jim je tako olajšano sprejemanje niza ukrepov, ki spadajo na področje ekstremnih razmer. Nacionalistično strašenje z izgubo lastne identitete namreč poglablja razpoke med prebivalstvom, ki bi sicer združeno lahko nastopilo proti plenilskim neoliberalističnim elitam in zahtevalo družbene spremembe. Članek razumevanje nacionalizma kot paranoje aplicira na primer t. i. begunske krize in spremljajoče islamofobije v času od druge polovice leta 2015 v Sloveniji.
V članku je obravnavanih nekaj abstraktnih potez »teorije zarote« (verovanje v zaroto, blodna iluzija, smisel, intersubjektivnost, cinizem in užitek), ki so najprej umeščeni v Lacanovo pojmovanje fantazme, na koncu pa poudarja problem užitka in objekta želje, ki sta za Lacana vselej nujno in strukturno izgubljena, medtem ko »teorije zarote« za to izgubo objekta in za »krajo užitka« obtoži (skritega) Drugega. V tem pogledu je »teorija zarote« fantazma, ki nam odpre oči in ki nam obenem prikrije lastno zagato. Gre za spregled v dvojnem pomenu besede: po eni strani naenkrat uvidimo, spoznamo in spregledamo, za kaj »v resnici gre« (Drugi nam krade užitek/objekt želje), po drugi pa ne vidimo, se zaslepimo, ne opazimo, ne upoštevamo, da je užitek/objekt strukturno izgubljen. S tem ko »teorija zarote« ponudi »resničnega« in »skritega« Gospodarja, se zaslepi v tem, da je »skriti Gospodar« vselej njen umislek, fantazma, ki prikrije lastno vpetost v prave antagonizme in v prava razmerja moči/oblasti.
Izhodiščna točka besedila je domneva o sodobnem moralnem imperativu, ki posamezniku narekuje srečo na eni strani ter skrb za fizično zdravje na drugi. Sodobna zahodna družba, ki naj bi domnevno svobodnemu posamezniku tlakovala pot do sreče in užitka, se izkaže za mesto, ki mu to najučinkoviteje preprečuje. Še več: ko skrb za telo in iskanje sreče postaneta moralni zahtevi, učinkujeta na individualizacijo in depolitizacijo širših družbenih problemov. Tako zastavljen moralni okvir je obravnavan kot orodje, namenjeno neoliberalni ideologiji, ideologiji, ki v težnji po doseganju svojih ciljev poveličuje (ekonomsko) racionalnost in individualizem. Racionalen posameznik je v tej zvezi tisti, na katerega so usmerjena ekonomska merila, in tisti, ki skuša utajiti temeljno odkritje psihoanalize, tj. kategorijo nezavednega. Ravno v konceptualni aparat teoretske psihoanalize pa se avtorica naprej zateče kot k viru, v katerem skozi prizmo razumevanja zasebnih patologij kot družbenih bolezni uzre možnost iskanja učinkovitejših rešitev na obravnavano problematiko. Na sodobno moralo odgovarja z ekscesno etiko ali etiko v psihoanalizi. V tematizaciji, ki o prej izpostavljenih osnovnih terminih (želja, užitek, moralni imperativ, tesnoba, svoboda) razmišlja skozi psihoanalizo, pa prepozna ključna mesta, od koder je mogoče depolitizirano politiko znova vzpostaviti kot politično.
Prikazen v trenirkah: fašistoiden diskurz, paranoiden slog in paranoidni eksces na primeru trenirkarjev
(
Avtor obravnava preplet kulturnega rasizma in paranoidnega sloga na primeru v letu 2011 objavljenega zapisa na spletni strani Slovenske demokratske stranke. V prvem delu skozi analizo diskurza detektira ključne poteze sovražnega govora in fašistoidnega diskurza, pri čemer tega upošteva kot konstitutiven element paranoidnega sloga. Če se fašistoiden diskurz poslužuje izrazite proizvodnje Drugega, ki je definiran z zunanjimi značilnostmi, paranoiden slog Drugega razume kot grožnjo. Tovrstno konspirativno produkcijo razlik najbolje zaobjema označevalec »novi državljani«. V drugem delu se članek empirično opira na virtualno etnografijo, s katero prikaže heterogenost neposrednih odzivov na prispevek, ki v Lévi-Straussovem smislu kolažirajo vsebine različnih vizualnih medijev. V nasprotju z množičnimi mediji so bili odzivi na objavo, temelječi predvsem na parodiji, v katerih je imela osrednjo figuro trenirka, instantni. Odzivi na socialnih omrežjih so reprezentirali to, kar je Bahtin poimenoval ljudski smehovni princip, in jih lahko razumemo kot neposreden mehanizem, ki je prek smešenja dekonstruiral presežek paranoidnega stila. Ker je paranoiden slog na obravnavanem primeru pripeljal do nasprotnega učinka od želenega in izgubil kakršno koli verodostojnost v javnosti, je razumljen kot paranoidni eksces.
Prispevek poskuša osvetliti določeno strukturo mišljenja konca, ki vznikne iz srednjeveške apokaliptične eshatologije in jo zaznamuje paranoidna intervencija »negotovega subjekta«. Namen prispevka je centrirati pojem »kolektivne paranoje« kot sistemske strukture paranoidne produkcije srednjeveškega racionalnega sistema kot primera radikalne, vase zaprte logike, ki se v svojem jedru formira kot polje krize.
Sodobna družbena teorija, sploh radikalnejše paradigme, kot so marksizem, postmarksizem, poststrukturalizem, kritična teorija ipd., namenja velik del svoje pozornosti domnevnim mehanizmom, zaradi katerih podrejene družbene skupine po navadi ne izzivajo obstoječega reda, čeprav krni njihove interese in tudi če ne temelji na neposredni osebni prisili ali grožnji z nasiljem. Slavne sociološke kategorije, kot so ideologija, habitus in disciplinska oblast, naj bi bile ključne za razlago tega pojava. V prvem delu članka pokažem, da je vloga omenjenih kategorij velikokrat močno precenjena in/ali neustrezno razložena. Močna različica habitusa ali oblasti človeškim akterjem neupravičeno odvzame njihovo (delno) vzročno avtonomijo – natančneje, njihovo zmožnost za neposlušnost. V drugem delu članka se ukvarjam z bolj pragmatičnimi razlogi oziroma mehanizmi, ki osmišljajo »nadvlado brez prisile«. Pokažem, da lahko privolitev k nadvladi v različnih zgodovinskih obdobjih (modernih in predmodernih) in v različnih družbenih ureditvah (kapitalističnih, fevdalnih, sužnjelastniških) večinoma temelji že na zapleteni razporeditvi interesov, ki jih imajo in se jih zavedajo podrejeni. Za ohranjanje privolitve podrejenih ni ključna zamegljujoča moč ideologije, nezavedna inercija habitusa ali oblastna proizvodnja subjektov, čeprav to ne pomeni – kot tudi razložim – da ti mehanizmi (sploh habitus) ne obstajajo ali delujejo.
Politična psiho-pato-ekonomija narcizma: od človeškega kapitala do družbene agresivnosti
(
Avtor poskuša osvetliti problem današnje psihopatologije narcizma, ki ga je avstrijski filozof Robert Pfaller pred časom označil za psihičnega ustreznika danes dominantne neoliberalne ideologije asketizma. V prvem delu se analiza osredinja na ekonomski kontekst, v katerem je vzniknila neoliberalna hegemonija (obdobje po krizi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in obratu k finančni ekspanziji), ter posebej na vlogo teorije človeškega kapitala v okviru Foucaultovega branja ameriških neoliberalnih avtorjev. Članek tu pokaže, da je narcistična kultura intimnosti psihični ustreznik neoliberalne ideologije, ki delovno silo transformira v človeški kapital, v katerega je po mnenju neoliberalcev mogoče investirati (posameznik postane podjetnik samega sebe), toda v nasprotju s predvidevanji neoliberalnih teoretikov tudi tovrstne investicije v človeški kapital niso učinkovito sredstvo proti temu, kar je Marx imenoval tendenčno padanje profitne stopnje – kar dokazuje izbruh finančne krize leta 2008, do katere po predvidevanjih teoretikov človeškega kapitala sploh ne bi smelo priti. V drugem delu se avtor nato posveti analizi notranje povezave med narcizmom in agresivnostjo ter prostorski dimenziji agresivnosti, pri čemer na koncu pokaže, da sta današnji desni populizem in agresivnost do Drugih (beguncev, migrantov, družbenih manjšin) dejansko logični podaljšek narcistične kulture intimnosti, v kateri po definiciji ni prostora za drugega oziroma je le-ta zveden na zunanji pogled narcisa samega nase.
Patologija cerkveno-političnega diskurza o pravici do istospolne zakonske zveze in vloga medijev
(
Članek sledi javnemu govoru nasprotnikov istospolne zakonske zveze v Sloveniji, v kratkem časovnem segmentu, vezanem na referendum leta 2015. Ugotavlja, kako se za dosego skrajno konservativnih političnih ciljev odvija klerikalizacija družbe in prevzem politične sfere ter kako se manifestira v drobovju množičnih medijev in skoznje prehaja v najširšo družbeno prakso. Referendumska kampanja Za otroke gre je prek seksualnim manjšinam sovražnega diskurza, zavajanja in lansirane družbene paranoje agitirala ciljno javnost, s čimer je dosegla odpravo že priznanih pravic LGBT-manjšin.
V članku predstavimo korpusno-podprto analizo medijskega diskurza o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je predlagal simbolno in pravno izenačitev istospolnih in raznospolnih družin. Proučujemo korpus 69 besedil, ki smo ga sestavili iz člankov treh medijev, Demokracije, Dnevnika in Mladine. S kvantitativno metodo izluščimo terminologijo našega korpusa, to so pogoste samostalniške besedne zveze, specifične za naš korpus v odnosu do referenčnega korpusa ‘splošne' slovenščine. Za deset po avtomatski terminološki vrednosti najpomembnejših dvobesednih terminov (zakonska zveza, novela zakona, družinsko razmerje, teorija spola ...) natančno proučimo njihove besedilne kontekste. Na podlagi kvalitativne analize korpusnih primerov ugotovimo, da so diskurzi v zvezi z novelo ZZZDR povezani predvsem z 'naravnostjo' družine, 'teorijo spola', naznanjajo razpad vrednot v družbi, vpliv vladajočih elit, ogroženost človekovih pravic (dominantnih družbenih skupin) in ogroženost naroda. Ugotovimo, da nekateri termini ('teorija spola') in diskurzi izrazito zaznamujejo le besedila enega medija (Demokracijo). Kot ugotavljamo v analizi, je te diskurze mogoče razumeti s pomočjo teorije moralne panike, ki kaže na netolerantnost družbe, deluje pa kot simptom napetosti in bojev v kontekstu širših družbenih sprememb na področju kulturne in moralne regulacije. Razširjenost moralne in seksualne panike pa lahko prepoznavamo tudi z vidika tega, da moralna panika ni prisotna le v diskurzih Demokracije, ampak tudi v drugih dveh izbranih medijih, kjer se v Dnevniku odzivajo na moralno paniko (oz. poročanju o njej), ki jo proizvajajo drugi akterji, v Mladini pa avtorji besedil najbolj sistematično poskušajo nevtralizirati pričujočo moralno in seksualno paniko.
Predstavniška demokracija ni imuna pred aktualno populistično obnovo fašizma. Politična iracionalnost povzdigne posameznike, ki jim lahko pripišemo vrsto psihopatoloških simptomov. Vprašanje je, zakaj velik del populacije sledi takšnim posameznikom, in ali lahko govorimo o množični patologiji. Članek razloge pripiše krepitvi individualistične razdrobljenosti in razkroja skupnosti v množico nesocializiranih infantilnih posameznikov in avtoritarnih osebnosti, ki niso sposobni sprejemati bremena odgovornosti in se zatekajo k čustvenemu sproščanju sovražne govorice. Rešitev je v radikalizaciji demokracije na podlagi rekuperacije skupnosti, inkluzivni pluralni družbi in premagovanju neoliberalnega individualizma.
Avtorica v članku poskuša orisati semantično zgodovin terminov, ki povezujejo grško besedo nous (um, razum) in predpone, ki določajo pomene – perinoja, pronoja, paranoja. To semantično linijo povezuje z drugo, podobno, ki povezuje grško osnovo phren/phron (duh, notranjost, um) in predpone, predvsem parafrenijo. Če izvzamemo nerazumevanje semantične zgodovine termina pronoia, ki se pojavlja v interpretacijah sodobne popularne kulture, predvsem SF književnosti in filmov, so možnosti žanrovske (genološke) terminologije na osnovi omenjenih terminov velike. To dokazuje na osnovi pomenov, ki jih najdemo v literarnih in ne v filozofskih antičnih tekstih, predvsem v Aristofanovih komedijah.
Evropa in njeni sovražniki: paranoidni elementi strahu pred islamom in načini njegovega upravičevanja
(
Begunska kriza v Evropi v letih 2015 in 2016 je spontano proizvedla novo obliko evropske racionalnosti in identitete, poseben slog v argumentaciji in mišljenju, katerega sestavni del so še zlasti močni postali elementi sovraštva, izključevanja, ksenofobije in paranoje. Našteti segmenti v javni percepciji večkrat vsebujejo poskus upravičevanja in legitimacije omenjenih stanj. Islamofobija ni več zgolj fenomen, ki ga zaznavamo v partikularnih družbah, recimo v Združenih državah Amerike: medtem ko so bili muslimani od sedemdesetih let prejšnjega stoletja večkrat stereotipizirano obravnavani kot nevarni teroristi, še zlasti na strani konservativnega mainstreama, se je po pariškem napadu novembra 2015 razprla rast množičnega strahu pred muslimani v javnem mnenju in kolektivni percepciji Evropejcev. Muslimani naj bi osvojili Evropo, uvedli šeriatsko pravo in ogrozili judovsko-krščanske vrednote. Hofstadter (1967) je uporabil izraz »paranoidni slog«, da bi opisal patologijo ameriške kulture v času hladne vojne; njegova terminologija je izrecno uporabljena na nemedicinski način. Duhovni slog je paranoiden, kajti noben drug izraz ne more bolje opisati zanj značilnega stanja »vročičnega pretiravanju, sumničavosti in konspirativne domišljije«. V Evropi in tudi v Sloveniji so se pojavile nekatere radikalne zahteve glede beguncev, še zlasti v odnosu do humanosti, solidarnosti, strpnosti in strahu. Slavoj Žižek (2015, 2016) je zahteval, da opustimo zanj kvaziliberalno humanistično držo do beguncev, da prenehamo obravnavati kritiko islamskega prava kot primer islamofobije, da sprejmemo in prepoznamo dejstvo, da je slog življenja beguncev pogosto nezdružljiv z ideološkimi temelji zahodne blaginje. Zanj obstajata »naš način življenja« in »njihov način življenja«, med katerima je velikanska razlika. V članku dokazujem, da je Žižkova razprava o beguncih navzlic svojemu teoretskemu ozadju nekaj, kar vsebuje neustrezne elemente upravičevanja protibegunske ksenofobije in da je kot takšna vredna kritike.
BURCAR, LILIJANA (2015): Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe. Ljubljana: Sophia.
Že iz naslova recenzije je mogoče razbrati, da delo Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe predstavlja proces ponovne vzpostavitve patriarhalnih družbenih razmerij v postsocialističnih državah, s poudarkom na primeru Slovenije po razpadu socialistične Jugoslavije. Ta je z različnimi ukrepi, ki jih avtorica v besedilu natančno razčleni, spodkopala »temelje institucionalnega patriarhata« in razkrojila »ekonomsko odvisnost žensk od moških, s tem pa njihovo strukturno podrejenost v družinski skupnosti« (str. 43). Z vzpostavitvijo kapitalističnega produkcijskega načina se je začela sistematična razgradnja vseh tistih socialnih institucij in zakonov, ki so ženskam v socializmu omogočali družbenoekonomsko emancipacijo, kakršne kapitalistične države nikoli niso poznale. Besedilo iz številnih feminističnih del, ki so v teh letih izšle v Sloveniji, izstopa s svojim socialistično-feminističnim teoretskim aparatom, ki patriarhat in kapitalizem razume kot »strukturno zraščena« sistema, in s sistematično analizo empiričnih podatkov o položaju žensk tako v kapitalističnih kot v socialističnih družbah.
ACERBIC DISTRIBUTION (2016): Varnost proti ljudem: vizija evropske blaginje. Ljubljana: Acerbic distribution.
Novembra 2016 je Acerbic Distribution izdala knjižico Varnost proti ljudem: vizija evropske blaginje (Balkanska ruta 2015-16), v kateri je na koncu objavljen krajši poziv Za pravico do dostojnega bivanja in dostojanstvenega gibanja, ki je nastal v eni od delovnih skupin na No Border Campu 2016 v Solunu.
Preden predstavimo vsebino knjižice, se pomudimo za hip pri kolofonu, od katerega je ostal samo Googlov elektronski poštni naslov. Kolofon je torej tako okrnjen, da ga pravzaprav ni, zato o avtorjih in založbi ne izvemo pravzaprav nič. Če pa na okrnjen kolofon pogledamo drugače, nam ta manko veliko pove o avtorjih in založbi oziroma izvemo tisto, kar z objavo kolofona ne bi mogli izvedeti. Z odpravo kolofona se je namreč založba radikalno odpovedala institutom avtorstva, regulacije države in trga. S tem je postavila na mizo svojo politično pozicijo, ki udejanja samoorganiziranost in duha žlahtne avantgarde in sodobnega anarhizma.
KUHAR, ROMAN (UR.) (2015): Stacey v Ljubljani – Gostujoče predavanje Judith Stacey s komentarji Tanje Rener, Ranke Ivelje in Mitje Blažiča / Stacey in Ljubljana – Visiting lecture by Judith Stacey with commentaries by Tanja Rener, Ranka Ivelja and Mitja Blažič. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
»Preteklost ni nikoli stvar preteklosti,« (str. 6) pravi v uvodniku Roman Kuhar, urednik knjižice Stacey v Ljubljani. Judith Stacey, ameriška sociologinja in feministka, ki je svojo kariero posvetila raziskovanju družine, spola in seksualnosti, je Ljubljano in Filozofsko fakulteto obiskala maja leta 2011. Kot raziskovalka novih in raznovrstnih oblik družin se je navdušila nad takratnim slovenskim predlogom Družinskega zakonika, ki je bil nato na zavrnjen na referendumu leta 2012.
Predlog zakona, ki postavlja v središče otroka, je namreč želel udejanjiti prav tisto, kar ameriška sociologinja zagovarja v svojem delu Unhiched: Love, Marriage, and Family Values from West Hollywood to Western China (2011), to je »zavrnitev ideje, da obstaja organska, naravna oziroma normalna povezava med ljubeznijo, zakonsko zvezo in otoškim vozičkom« (str. 10). Zato lahko rečemo, da je takrat čast predavanja, ki je bilo zasnovano kot svetovna premiera omenjenega dela, upravičeno pripadla prav Ljubljani in Sloveniji.1 Vendar, kot se je pozneje, leta 2012 izkazalo, je bil takratni predlog definicije družine za slovensko družbo preveč progresiven in tako rekoč ista vprašanja so postala znova aktualna leta 2015. Preteklost je postala sedanjost in znova je bilo treba seči po argumentih in izzivih, ki jih tradicionalni družini v predavanju iz leta 2011 postavlja Judith Stacey. V rdeči knjižici lahko v izvirniku in slovenskem prevodu beremo zapis avtoričinega predavanja z naslovom Nikomur se ne odpovejmo (Forsaking no others), ki so pospremljeni z uvodnim nagovorom urednika zvezka Romana Kuharja in komentarji sociologinje Tanje Rener s strokovnega stališča, novinarke Ranke Ivelje s publicističnega stališča in aktivista Mitje Blažiča s stališča borca za pravice LGBT-oseb in skupnosti.