Begunska kriza v Evropi v letih 2015 in 2016 je spontano proizvedla novo obliko evropske racionalnosti in identitete, poseben slog v argumentaciji in mišljenju, katerega sestavni del so še zlasti močni postali elementi sovraštva, izključevanja, ksenofobije in paranoje. Našteti segmenti v javni percepciji večkrat vsebujejo poskus upravičevanja in legitimacije omenjenih stanj. Islamofobija ni več zgolj fenomen, ki ga zaznavamo v partikularnih družbah, recimo v Združenih državah Amerike: medtem ko so bili muslimani od sedemdesetih let prejšnjega stoletja večkrat stereotipizirano obravnavani kot nevarni teroristi, še zlasti na strani konservativnega mainstreama, se je po pariškem napadu novembra 2015 razprla rast množičnega strahu pred muslimani v javnem mnenju in kolektivni percepciji Evropejcev. Muslimani naj bi osvojili Evropo, uvedli šeriatsko pravo in ogrozili judovsko-krščanske vrednote. Hofstadter (1967) je uporabil izraz »paranoidni slog«, da bi opisal patologijo ameriške kulture v času hladne vojne; njegova terminologija je izrecno uporabljena na nemedicinski način. Duhovni slog je paranoiden, kajti noben drug izraz ne more bolje opisati zanj značilnega stanja »vročičnega pretiravanju, sumničavosti in konspirativne domišljije«. V Evropi in tudi v Sloveniji so se pojavile nekatere radikalne zahteve glede beguncev, še zlasti v odnosu do humanosti, solidarnosti, strpnosti in strahu. Slavoj Žižek (2015, 2016) je zahteval, da opustimo zanj kvaziliberalno humanistično držo do beguncev, da prenehamo obravnavati kritiko islamskega prava kot primer islamofobije, da sprejmemo in prepoznamo dejstvo, da je slog življenja beguncev pogosto nezdružljiv z ideološkimi temelji zahodne blaginje. Zanj obstajata »naš način življenja« in »njihov način življenja«, med katerima je velikanska razlika. V članku dokazujem, da je Žižkova razprava o beguncih navzlic svojemu teoretskemu ozadju nekaj, kar vsebuje neustrezne elemente upravičevanja protibegunske ksenofobije in da je kot takšna vredna kritike.
