Avtor obravnava preplet kulturnega rasizma in paranoidnega sloga na primeru v letu 2011 objavljenega zapisa na spletni strani Slovenske demokratske stranke. V prvem delu skozi analizo diskurza detektira ključne poteze sovražnega govora in fašistoidnega diskurza, pri čemer tega upošteva kot konstitutiven element paranoidnega sloga. Če se fašistoiden diskurz poslužuje izrazite proizvodnje Drugega, ki je definiran z zunanjimi značilnostmi, paranoiden slog Drugega razume kot grožnjo. Tovrstno konspirativno produkcijo razlik najbolje zaobjema označevalec »novi državljani«. V drugem delu se članek empirično opira na virtualno etnografijo, s katero prikaže heterogenost neposrednih odzivov na prispevek, ki v Lévi-Straussovem smislu kolažirajo vsebine različnih vizualnih medijev. V nasprotju z množičnimi mediji so bili odzivi na objavo, temelječi predvsem na parodiji, v katerih je imela osrednjo figuro trenirka, instantni. Odzivi na socialnih omrežjih so reprezentirali to, kar je Bahtin poimenoval ljudski smehovni princip, in jih lahko razumemo kot neposreden mehanizem, ki je prek smešenja dekonstruiral presežek paranoidnega stila. Ker je paranoiden slog na obravnavanem primeru pripeljal do nasprotnega učinka od želenega in izgubil kakršno koli verodostojnost v javnosti, je razumljen kot paranoidni eksces.
