Stote obletnice oktobrske revolucije se v Časopisu za kritiko znanosti ne spominjamo iz nostalgičnih vzgibov, temveč zato, da odpremo prostor za ponovni kritični premislek te metode revolucionarne družbene preobrazbe kot tiste odločilne referenčne točke, ki je bistveno zaznamovala večino progresivnih bojev 20. stoletja in je s polomom socializmov v Evropi postala anatemizirana. Zaradi zadnjega je težnja te številke (ki ni prvenstvena), da se refleksija o tradicijah revolucionarnih in osvobodilnih bojev iztrga iz rok kapitalističnega revanšizma in se začne zbirati gradivo za ponovno in še bolj celovito »avtobiografsko« pisanje. Nadejamo se, da bo premišljanje o oktobrski revoluciji z zgodovinsko distanco odstrlo tudi nove poglede na potenciale in omejitve sodobnih in aktualnih emancipatornih in osvobodilnih politik in da bo skupaj s ponovnim premislekom hipoteze revolucije odprlo nove politične horizonte. Vseeno nas v tem zvezku ne zanima toliko oktobrska revolucija kot predmet proučevanja, kot utemeljitev suverene oblasti in vzpostavitev režima. Ta perspektiva je z ukrotitvijo mnogoterih revolucionarnih isker, ki jih je sprožil oktober 1917, drugačne vizije, potenciale in procese preganjala in zatrla. Nas pa zanimajo ravno ti procesi, zato tokrat poskušamo revolucije misliti skozi »obrobna«, zamolčana, prezrta, potlačena, zatrta, a nič manj konstituirajoča izhodišča, s tem pa želimo odpreti tudi razpravo o političnih bojih, zoperstavljanjih in horizontih sedanjosti ter navsezadnje, in zakaj ne, o možnostih današnjega radikalnega preloma.
Prevladujoča kolonizacija pojmov, ki jih je nekoč radikalna levica uporabljala za razumevanje svojih projektov, je posledica protislovnega revolucionarnega prevzema mehanizmov represije, ki naj bi se jih premagalo. Semantična izpraznitev pojma revolucija, ki omogoča poljubno rabo besede, ki izgubi svoj prevratniški pomen, je posledica etatističnega termidorja, ki je sledil oktobrski revoluciji. Zlom etatističnega koncepta socializma razpre možnost in potrebo po premisleku revolucije, kjer se socialna revolucija ne odriva v imenu politične. Zato se družbeni akterji v svoji motivaciji pluralizirajo, družbeni boji lokalizirajo, teren emancipacije pa se premakne od emfatične odprave produkcijskega načina k boju proti oblasti. Ta boj, podprt z mogočimi okoliščinami razkroja države, omogoča graditev solidarnosti in rekuperacijo skupnosti. Družbena produkcija zahodnih protestnih skupnosti v uporu, zlasti pa nedržavne demokracije v tretjem svetu, tako z novimi praksami vnovič afirmirajo idejo revolucije.
Članek proučuje dejavnost in besedila Antona Pannekoeka kot vir informacij o njegovem gibanju skozi zgodovino revolucionarnega gibanja in marksistično teorijo. V tem besedilu je njegovo gibanje omejeno na tri razkole: med revizionizmom in ortodoksijo, med reformizmom in revolucijo ter med državnim komunizmom in komunizmom svetov. Tu smo izpustili prvi razkol med anarhizmom in Marx(izm)om, ker so bili anarhisti izključeni kot prvi in o tem Pannekoek ni kaj veliko razpravljal. Zadnji razkol med državnim komunizmom in komunizmom svetov je nevidni ostanek delitve na zahodni in vzhodni marksizem, ki izvira iz spora o strateški in taktični usmeritvi v komunistični internacionali (1920–1922), ko je bil izid podan v delu »Levičarstvo« otroška bolezen komunizma proti vsem tistim, ki so nasprotovali parlamentarni in sindikalni strategiji kot edinemu komunističnemu revolucionarnemu delovanju. Pannekoek se je bojeval proti tej Leninovi rešitvi skozi vse nadaljnje teoretsko in aktivistično življenje. Najvišjo točko razumevanja s svojega vidika je dosegel v knjigah Lenin kot filozof (1938) in Delavski sveti (1941–1947). Ko je na koncu leta 1953 prišel v stik s skupino Corneliusa Casoriadisa in Clauda Leforta Socializem ali barbarstvo, je pojasnil svoje poglede novi generaciji revolucionarjev in marksističnih teoretikov v dopisovanju s Castoriadisom. Spor in razkolniške posledice še zdaleč niso minili. V današnjem času, z različnih koncev označenem kot prehod v postkapitalizem, prihaja znova na dan, tokrat na svetovni ravni.
V pričujočem članku bomo v kontekstu radikalne politike poskušali afirmirati emancipatorno politično prakso, ki jo pri Marxu najdemo v obliki komunistične prakse, in prakso demokracije. Radikalno in emancipatorno prakso komunizma lahko razumemo le v kontekstu afirmacije procesa demokratizacije, ki ga pri Marxu najdemo v obliki diktature proletariata in ki dejansko pomeni nasprotje vsakršne diktature, in demokracije kot politične prakse, ki jo omogoča komunistična praksa. Pokazali bomo, da se komunizem, proces demokratizacije in praksa demokracije ne izključujejo, temveč ravno nasprotno – proces demokratizacije in radikalna demokracija kot praksa vključevanja sta komplementarni s komunizmom. Smoter komunizma je odprava (Aufhebung) obstoječega stanja, odprava kapitalističnih odnosov in odprava zasebnega prilaščanja, poleg tega pa tudi odpiranje prostora za kreacijo novega človeka in ustvarjanje možnosti za prakso demokracije. To pomeni, da sta proces demokratizacije družbe (diktatura proletariata) in praksa demokracije vezana na revolucionarno in emancipatorno prakso komunizma.
Vpliv anarhističnih gibanj in idej na kitajsko komunistično revolucijo in kitajski socializem
(
Članek najprej predstavi kitajsko anarhistično gibanje, ki je nastalo na pragu 20. stoletja in je delovalo v okviru treh različnih anarhističnih skupin. Predstavi njegov zgodovinski razvoj in pokaže, zakaj je imelo tako velik vpliv na oblikovanje kitajskega komunistična gibanja v prvi polovici 20. stoletja. Avtorica analizira razloge za krhanje kitajskega anarhizma in za njegov posledični propad, do katerega je prišlo v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, torej vzporedno z ustanovitvijo in z vse vplivnejšim delovanjem Komunistične partije Kitajske. Predstavi tudi osrednje vzroke za izjemno obsežen vpliv anarhističnih teorij na kitajsko socialistično revolucijo in opozori, da so anarhistični idejni sistemi, ki so bili med kitajskimi študentkami in študenti prvih dveh desetletij 20. stoletja izjemno razširjeni, vsebovali veliko pojmov, idej in konceptov, ki so pozneje bili bistveni elementi kitajskega komunizma. V tej luči avtorica obrazloži tudi dejstvo, da je večina osrednjih konceptov zahodnih revolucionarnih teorij bilo na Kitajskem prvič prevedeno prav v okviru aktivnosti anarhističnih izobražencev. Članek posebej poudarja tiste pojme, ideje in koncepte, ki so pozneje postali znani kot »specifično kitajski« elementi sodobnega kitajskega socializma.
John Smith v svoji knjigi Imperializem v 21. stoletju povzema: »Obstajata dva izida: ali človeštvo nadaljuje tranzicijo v socializem, ki se je začela z rusko revolucijo pred enim stoletjem, ali pa bo zdrsnilo v barbarstvo.« Smith, tako kot mnogi meni, da je oktobrska revolucija sestavni del socialističnega projekta. Tovrstna mnenja v kritični misli pogosto porajajo dva odziva. Prvi pravi, da je bila revolucija sicer na mestu, a jo je povozila birokratska reakcija. Druga smer pravi, da je bilo nekaj v osnovi narobe že s samim Leninovim projektom. Tu se pogosto omenjena leninistična fiksacija na državo, ki se v teoriji razširja v Horkheimerjevo »primarnost politike«. Sam bom sledil tej smeri in se hkrati skušal izogniti običajni levičarski kritiki države tako, da bom pojem države skozi kritiko nadomestil. V besedilu bom tako skušal dogodek 1917 brati skozi dvojno kritiko. Prva se bo nanašala na Leninovo besedilo Država in revolucija in bo skušala pokazati, zakaj je treba govoriti predvsem o trgu in revoluciji. Pokazal bom, zakaj se je odnos med državo in trgom nujno podcenjeval. Druga kritika se bo nanašala na besedilo, ki z rusko revolucijo na prvi pogled ni povezano. Gre za Horkheimerjevo Tradicionalno in kritično teorijo. Pokazal bom, da kritična teorija ni zadostila lastnemu pogoju, da je potreben radikalen, ponovni premislek o spoznavnem subjektu kot takem. Na mesto tega subjekta bom, sledeč Mirowskemu, postavil sam trg. Zanimale me bodo implikacije vpeljave te teze za kritično teorijo in za emancipatorna gibanja. Medtem ko je 20. stoletje pripadlo državi, bo 21., četudi skozi državo, pripadlo trgu.
Članek prikazuje razvoj mišljenja dveh glavnih konceptov revolucionarne misli – koncepta resnice in celote. V prvem delu se članek osredini na leninistično branje Heglove dialektike, ki moment resničnega opredeli kot celoto poti, ki jo v iskanju resnice prehodi vednost oz. celote poti, ki jo v njeni materialistični obliki skozi zgodovinsko gibanje prehodi proletariat. Članek poskuša prikazati epistemološke pogoje možnosti za nastanek dane teorije in nakazati posledice, ki jih je imela njena realizacija tako pri vzpostavitvi realno obstoječih socializmov v prvi polovici 20. stoletja kot pri nastanku do nje kritičnih drž v drugi polovici. V drugem delu se članek osredinja na Adornovo negativno dialektiko in na posledice, ki jih je ta imela tako za dojemanje koncepta resničnosti in celote kot za revolucionarno misel na splošno. Temeljna teza danega članka je, da za mišljenje revolucije danes potrebujemo teorijo, ki bo znala vzpostaviti razmerje vednosti do neresničnega momenta družbene celote in na podlagi tega razmišljati o družbenem momentu necelosti, ne da bi ob tem zapadla v množico različnih pozicij.
Avtorica raziskuje možnost izvora specifičnega obrata k tako imenovani kulturni politiki oziroma »politiki brez politike« po dogodkih maja 68‘ v Franciji in Evropi, ki gre z roko v roki z značilno zavrnitvijo ortodoksne marksistične doktrine. To naredi skozi analizo glavnih premis teoretske diskusije o dialektičnem materializmu in revolucionarne poti v tridesetih letih prejšnjega stoletja na Kitajskem. Ta je potekala vzporedno z zgodovinskimi dogodki, ki so pozneje privedli do kitajske velike proletarske kulturne revolucije, veliko pozneje pa do neoliberalnega obrata ideologije prostega trga, ki je postal edini diskurz globalnega kapitalizma po dogodkih na Tiananmenu 1989 na Kitajskem in hkrati tudi v Evropi.
Od preživitve do in(di)genioznosti: ameriški staroselski teoretiki o zdržni človeški prihodnosti
(
Prispevek naslavlja zgodovino razprav ameriških staroselskih akademikov o človeški družbeni organizaciji in zdržnem bivanju, kot so ga navdahnile staroselske zgodovine in tradicije. Ključna osebnost in pobudnik teh razprav, ki jih je tudi uokviril, je bil pokojni Vine Deloria ml., profesor prava in religiologije, družbeni kritik in aktivist, avtor prelomnega dela ameriške staroselske pokolonialne kritike z naslovom Custer je umrl za vaše grehe: indijanski manifest. Njegovim stališčem iz tega zgodnjega dela so nato pridana tista iz poznejših del, omejujejo se na zemljo kot formativno in korelativno s človeškimi skupnostmi in na korporativizem kot načelo človeške družbene organizacije. V sklepu so predstavljene implikacije, ki jih za aktualno progresivistično teoretiziranje prinašajo stališča Vina Delorie ml..
Janet Biehl v prevodu govora odkriva politično pot Murraya Bookchina in razvoj njegove ideje socialne ekologije. Na drugi strani opiše politično pot ustanovitelja Kurdske delavske stranke Abdullaha Öcalana in njegovo idejo demokratičnega konfederalizma, ki jo je razvil iz libertarnih in anarhističnih idej Murraya Bookchina kot alternativo ne zgolj turški avtoritarni in centralistični nacionalni državi na ozemljih, kjer živijo Kurdi, temveč kot alternativo za celotno Turčijo. Prav tako razkrije razlike med obema idejama, ki so verjetno rezultat protislovij med ideologijo in prakso.
Nujnost epistemološkega zloma in nadprepadnega mišljenja: sodobnost Ukrajine s koncepti Boaventure de Sousa Santosa
(
Besedilo se opira na Santosovo monografijo Epistemologije Juga, v kateri avtor dokazuje, kako se sodobno človeštvo utemeljuje na sodobnem podčloveštvu ter za izhod iz tega položaja premišljuje o nujnosti epistemološkega zloma in nadprepadnega mišljenja. Prva dva razdelka članka opredelita razumevanje sodobnega prepadnega mišljenja in družbenega fašizma ter pokažeta, kako se je epistemicid sploh zasnoval. Naslednji razdelek pa osvetli, kako se prepadnost in fašizem kažeta na primeru Ukrajine, države, ki je od leta 2014 v državljanski vojni ter izvzeta iz znanstvenih, političnih, medijskih idr. obravnav – čakajoč na razplet »naravnega stanja«, a hkrati tudi prežeta z nenehnimi zunanjimi intervencijami in vojaškim posredovanjem. Besedilo razstira, kako se globalni Sever postavlja na stran družbenega fašizma, kako ga krepi in oplaja, ter opozori na nujnost epistemološkega zloma in nadprepadnega mišljenja kot še mogočega radikalnega odgovora, ki nakazuje drugačno prihodnost tako za Ukrajino kot tudi za preostali svet.
Prispevek prinaša premislek o možnosti revolucionarne politike danes, tj. v času krize politike. Izhajam iz prepričanja, da so dosedanje revolucije spreminjale le subjekte na oblasti, samo strukturo oblasti pa puščale nespremenjeno. Trdim, da resnična revolucija ne pomeni prevzema oblasti, temveč ravno nasprotno, ukinjanje instance oblasti. Kot tako je revolucijo treba na novo izumiti in postaviti na zemljevid zgodovine kot emancipatorni proces vzpostavitve politike enakosti, to je ustvarjanja univerzalnega – neetatističnega, nepredstavniškega, neidentitetnega – prostora politike »za vse« oziroma za »kogarkoli«, brez Drugega. V besedilu preizprašujem možnosti za takšno revolucijo, ki se skozi misel-prakso spopada s kritičnim preizpraševanjem in predrugačenjem vsega, od medčloveških odnosov prek politične skupnosti do odnosa do sveta (narave, živali, virov). To predpostavlja izumljanje in redefinicijo revolucionarnega subjekta, metode in organizacije.
V skrajšanem prevodu eseja avtor podaja kritiko akademske antropologije in predlaga preoblikovanje vede. Poleg tega poziva antropologe, naj zapustijo predavalnice in pisarne in se aktivno angažirajo v skupnosti. »Majhna skupnost«, vas, soseska in intencionalna skupnost so področja delovanja rekonstruktivne antropologije. Skupnost je temelj za kulturno in ekološko revitalizacijo in spremembo.
V besedilu skušava razbiti mitologijo o medijih kot nevtralnih in objektivnih poročevalcih dogajanja in zagovarjati tezo, da je njihovo poročanje močno odvisno od kapitalističnih produkcijskih odnosov in zasebnih interesov lastnikov medijev. Razčlenili bova transformacijo medijev od njihove revolucionarne vloge v času ruske revolucije (propaganda, agitacija) do današnje apolitične platforme, nabirka različnih mnenj brez konteksta in političnega predznaka. Pokazali bova, da vloge medijev ni mogoče spremeniti zgolj z izboljševanjem zakonodaje ali delovnih razmer in zagovarjanjem večje objektivnosti (v kontekstu postresničnosti), temveč z radikalno politično držo (stav) in osvoboditvijo izpod ekonomske odvisnosti od kapitala. Na primeru poročanja slovenskih medijev o vstajah v Sloveniji (zima 2012/2013) bova pokazali na kontrarevolucionarno vlogo medijev. Izluščili bova mehanizme oblasti, ki se kažejo v medijih in nadzorujejo, usmerjajo in sankcionirajo politično izražanje družbenega telesa: produkcija spektakla, strah pred množicami in proizvajanje drugosti, oženje političnega prostora in imperativ participacije v realpolitiki. V sklepu besedila se bova ozrli na konkreten eksperiment avtonomnega medijskega poročanja v lokalnem kontekstu, ki ga razumeva kot dober primer političnega medija.
Besedilo obravnava ženske z globalnega Juga, ki se z mobiliziranjem brezpravnih in izločenih družbenih skupin že desetletja zoperstavljajo nehumanemu neoliberalnemu korporativnemu plenjenju ter ob tem v svojih avtonomnih in samodoločujočih skupnostih vzpostavljajo nove družbenosti, postajanja in potencie. Namen prispevka je zbuditi senzibilnost do tistih tematik, ki so v evropocentričnih akademskih obravnavah protihegemonskih gibanj popolnoma umanjkale, četudi so osrednje za razumevanje kompleksnosti in razsežnosti novodobnih zoperstavljanj. S primeri življenjskih zgodovin, biografij, pričevanj in bojev treh žensk – Berte Cáceres, Domitile Barrios de Chúngara in Sudhe Bharadwaj in njihovih sopotnic – avtorica izriše nove epistemologije in poimenuje nekatere nove prakse, ki vznikajo na protihegemonskem globalnem Jugu. S tem nakazuje, kaj nam s svoji življenji govorijo sodobne zoperstavljavke korporativnemu plenjenju in ne nazadnje, kaj nas učijo.
Zapuščina oktobrske revolucije iz latinskoameriške perspektive: intervju z Raúlom Zibechijem
(
Novinar, pisec, aktivist in politični teoretik Raúl Zibechi v intervjuju govori o odnosu različnih latinskoameriških gibanj do paradigme socialistične revolucije, oblikovane med rusko oktobrsko revolucijo, o tem, kako ta gibanja presegajo moderno revolucionarno izkušnjo in marksistično dediščino ter o socializmu 21. stoletja v Latinski Ameriki.
Intervju je sestavljen iz dveh delov: v prvem, z naslovom O epistemologiji, ki je potekal po elektronski pošti, Cihad Hami spregovori o svojem pogledu na demokratični konfederalizem, politično filozofijo kurdskega političnega voditelja Abdullaha Öcalana, ki je navdihnila revolucijo v Rožavi. Deli tega intervjuja so bili pod naslovom Epistemologije svobode objavljeni na spletnem portalu Kurdish Question 29. avgusta 2015. Drugi del intervjuja z naslovom Epistemologija v praksi je potekal v živo v Hamburgu julija 2017. V njem Cihad Hami spregovori o svojem poznavanju današnjega delovanja ljudskih zborov v Rožavi.
Tako kot je bila oktobrska revolucija prelomen dogodek, je tudi vzpon Sirize na oblast v Grčiji ključno definiral politiko današnjih marksistov in socialistov. Leva gibanja in stranke po Evropi so spremljali boje Grkov in Sirize, v njih projicirali svoje želje in se od njih učili. Vzpon Sirize se je zdel nadgradnja vseh mogočih oblik upora, ki so izbruhnile po krizi leta 2007. Izhodiščna teza prispevka je, da je za leve vlade perifernih držav evroobmočja edina možnost za doseganje radikalnih sprememb izhod iz monetarne unije. V pričujočem prispevku bova spremljala Sirizin odnos do evropskih integracij in poskušala pokazati, da za neuspeh protivarčevalne politike ni kriv le oportunizem vodilnih politikov ali tiranskost evropskih institucij, temveč tudi napačna teoretska izhodišča. Raziskala bova idejo levega evropeizma v Sirizi in jo povezala s političnimi posledicami tudi na ravni povezovanja levih sil v Evropi.
Članek govori o radikalni in revolucionarni italijanski levici v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je teoretsko in v praksi obogatila levo misel. V njem obravnavam vpliv delavskih, študentskih in družbenih gibanj na nastanek »nove levice« in njen prelom – zaznati ga je bilo že v petdesetih, z »zgodovinskim kompromisom« se zgodi v sedemdesetih – s »staro levico«. Govorim o dogajanju na terenu in rekompoziciji delavskega razreda in odprem pereče vprašanje političnega nasilja, tako tistega na levici kot na desnici. Skušam misliti Rdeče brigade in druge skupine levičarske urbane gverile ter pokazati, da je bila strategija napetosti, ki je del državnega aparata povezala s skrajno desnico, ena od ključnih metod boja zoper parlamentarno in zunajparlamentarno levico. Tematiziram torej zgodovinsko obdobje, ki je ključno za razumevanje radikalnih (političnih) bojev, pomaga pa razumeti tudi sedanjost in morda videti (v) prihodnost.
Avtor v besedilu podaja politično analizo revolucionarne sekvence, ki se v Jugoslaviji začne med 2. svetovno vojno, konča pa na začetku 60. let, ko socialistično vodstvo uvede tržne reforme in krepi oziroma ponovno uvede protokapitalistične elemente. NOB je v članku koncipiran skozi revolucionarno prizmo emancipacije tako naroda kot ljudstva, tako boja proti fašizmu in kolaboraciji kot tudi socialne revolucije, ki že med vojno gradi organe ljudske oblasti. To revolucionarno izkustvo in prakse so bili ključni za dosego politične avtonomije in tudi za razumevanje povojnih politik, ki so prelamljale z dominantnimi trendi. Tako je po sporu s Stalinom in mednarodno izolacijo prišlo do nadaljevanja partizanske politike z drugimi sredstvi na drugih ravneh. Po eni strani so jugoslovanski komunisti začeli obsežno reformo in uvedli sovjete – samoupravne delavske svete, ki naj bi postali baza za nadzor nad produkcijo. Po drugi strani pa so vse sile v zunanji politiki usmerjali v ustvarjanje prave tretje poti: gibanja neuvrščenih, ki je pripomoglo k novi imaginaciji in ekonomski solidarnosti novih postkolonialnih držav. Ideološki zemljevid hladne vojne, edina mogoča Zgodovina in Partija, je tako že v 50. letih postal negotov, kar pa tudi že vodi v vrsto protislovij, ki bodo jugoslovansko družbeno formacijo preganjala in se tudi jasno izražala od 60. let naprej.
»Ponosna sem, da sem bila med okupacijo na pravi strani!« Pogovor s partizanko, borko Gubčeve brigade, Zdenko Habicht
(
Zdenka Habicht v spominih na partizanski upor med drugo svetovno vojno v Sloveniji spregovori o tem, kako se je kot mlada ženska pridružila najprej OF in nato partizanom, govori o bojih, tovarištvu, ljubezni in položaju žensk v partizanski vojski.
Zamolčani borec za pravico in resnico: pogovor z revolucionarjem, borcem španske državljanske vojne, Silvestrom Furlanom
(
Silvester Furlan v intervjuju povzema svojo življenjsko in revolucionarno pot: od njegove politizacije in vstopa v aktivistično življenje mladega skojevca v predvojni Kraljevini Jugoslaviji, pobega v Sovjetsko zvezo, boja v španski državljanski vojni in nato borca v odporniškem gibanju generala De Gaulla. Silvester Furlan je bil komunist, vendar nikoli član komunistične partije, ker je bil demokrat in je nasprotoval demokratičnemu centralizmu.