Ideja, da bi pri ČKZ del vsebin namenili Avtonomni tovarni Rog (AT Rog)1, je nastala jeseni 2015. Takrat smo razmišljali, da bi ob 10. obletnici zasedbe tovarne pripravili tematski blok o zgodovini zasedbe. To idejo je prekinilo dogajanje v začetku leta 2016, ko so uporabniki AT Rog izvedeli, da namerava Mestna občina Ljubljana (MOL), lastnica tovarniškega kompleksa, to območje izprazniti. MOL je februarja uporabnike seznanila z dovršenimi dejstvi: 13. junija poteče gradbeno dovoljenje, do takrat mora biti na območju tovarne Rog vzpostavljeno gradbišče, uporabniki imajo do konca maja čas, da prostore izpraznijo.
Uporabniki AT Rog se z grožnjo evikcije niso soočali prvič, je pa bila tokrat najbolj resna. V nasprotju s prejšnjimi poskusi izpraznitve tovarne, ki so bili bolj kot ne vezani na trenutne nagibe mestnih oblasti in gnev mestnih oblastnikov zaradi zasedbe, je imel ta trdnejše temelje. Tovarna Rog je primer industrijske kulturne dediščine; kot taka je spomeniško zaščitena, zato je pridobivanje gradbenih dovoljenj za kakršnekoli posege precej oteženo in drago. Eno gradbeno dovoljenje je v preteklosti že propadlo, MOL ni hotela, da bi se kaj podobnega ponovilo.
Članek analizira učinke postfordističnega kognitivnega kapitalizma na primeru Avtonomne tovarne Rog in urbane transformacije Ljubljane. Pozornost je namenjena procesom produkcije nove razredne geografije urbanega okolja, ki jih umešča v širše strategije neoliberalne reorganizacije načinov kapitalistične produkcije in eksploatacije. Da bi lahko osvetlil strukturne povezave med uporabo ideologema kreativnosti in ideološko reorganizacijo reprezentacije kreativnosti, gentrifikacijo in razrednim bojem ter kolonizacijo urbanega prostora in transformacijo komodifikacijskih niš v hierarhiji kapitalistične eksploatacije, se besedilo opre na tri paradigmatske primere. Uvodoma predstavi model panevropske gentrifikacije prek javno-zasebnega partnerstva, na katero sta se prilepila neoliberalna diskurza kreativnih industrij in kreativnosti. Nato analizira RogLab, pilotni projekt uprostorjene materialne reprezentacije kognitivnega kapitalizma. Sklep umesti kapitalistično kolonizacijo javnega prostora in skupnega ter neoliberalno strategijo komodificiranja kreativnosti v novi urbani politični ekonomiji, ki mesto s procesom gentrifikacije čedalje bolj transformira v biopolitično mesto, temelječe na nematerialni produkciji, mitologijah varnosti in spektaklu.
V članku skušam prikazati zgodovino Roga skozi oči nekaterih sodobnih teorij, ki vzporejajo naravoslovje (fizika, biologija, kemija) z zgodovinopisno metodo in tako vzpostavljajo specifično organsko zgodovino. Organske metafore, ki se pogosto pojavijo v zvezi z avtonomnimi, samoniklimi ali samoorganiziranimi prostori, niso zgolj metafore. Na zgodovino Roga tako gledam skozi izrazito notranjo dinamiko, ki jo zaznamujejo hitri prehodi in nestabilnost. Vsekakor pa je tovstna »živa« dinamika nekaj, kar bi morali mesto in mestne oblasti sami po sebi ceniti in jo spodbujati, četudi tovrstni prostori 1. ne prinašajo direktne presežne vrednosti, 2. ne »povečujejo ugleda« soseske, 3. ne ubogajo (kot drugi, institucionalizirani prostori).
Članek se nanaša na projekt Center sodobnih umetnosti Rog in v razvoj dogodkov po izvedenem natečaju umešča vprašanje arhitekturne avtonomije in institucije javnega arhitekturnega natečaja. Kot izhodišče obravnava Adornovo zastavitev arhitekture kot uporabne umetnosti. Vprašanje estetske refleksije, ki jo Adorno poleg vprašanja prostora odpre s to zastavitvijo, članek nadgradi z Rancièrjevim konceptom delitve čutnega. Razumevanje arhitekture v smislu forme čutnega izkustva interpretira kot možnost za potencialno redefinicijo pogojev arhitekturnih natečajev ter s tem postavlja v premislek delovanje arhitekturne prakse.
Od Mreže za stalni obisk do Nevidnih delavcev sveta: kratka zgodovina migrantskih gibanj v Rogu, 2006–2011
(
Prispevek obravnava migrantska gibanja, ki so delovala v Avtonomni tovarni Rog med letoma 2006 in 2011. Rog so vedno močno zaznamovala družbena in politična, še zlasti pa migrantska gibanja, ki so bila pomemben dejavnik transformacije državnih migrantskih politik. Avtorica tako obravnava tri pobude, ki so domovale v Socialnem centru Rog, in sicer: 1. Mrežo za stalni obisk, ki je leta 2006 delovala predvsem v Centru za tujce na Velikem Otoku pri Postojni; 2. Svet za vsakogar, ki je leta 2008 združeval prosilce in prosilke za azil iz Azilnega doma na ljubljanskem Viču; in 3. Nevidne delavce sveta (IWW), gibanje, ki je med letoma 2007 in 2011 združevalo predvsem migrantske delavce.
Pričujoči članek je kolektivna refleksija delovanja Protirasistične fronte brez meja, Delovne skupine za azil ter migrantskega centra Second Home v Avtonomni tovarni Rog od avgusta 2015 do decembra 2017. Besedilo ponuja fragmente aktivističnega raziskovanja politike azilnega režima in življenjskih razmer prosilcev za azil v Republiki Sloveniji ter analizira posamezne faze skupnega delovanja z deprivilegirano in izključeno populacijo ter težave, s katerimi smo se aktivisti ob tem soočali.
V prispevku obravnavamo serijo vprašanj in problemov, povezanih z umetniškim delovanjem v Rogu kot prostoru (objekti nekdanje tovarne koles Rog) in v Rogu kot instituciji (Avtonomna tovarna Rog – ATR) med letoma 2006 in 2016. V ta namen bomo najprej na kratko orisali zgodovino tega umetniškega delovanja, pri čemer se bomo omejili na posameznike in kolektive, ki se dojemajo kot umetniki, umetniške skupine, umetniška združenja ali producenti. Ker ni organiziranih arhivov, bomo kot glavni vir informacij uporabili pričevanja, intervjuje in razpršeno dokumentacijo, zato bo ta oris zgolj okviren in nepopoln. Kljub temu pa nas bo oskrbel z osnovnimi orodji za predstavitev umetniške produkcije v Rogu. K njej bomo pristopili kot h kompleksnemu, odprtemu procesu, ki ima svoje posebnosti in dinamiko, je pa hkrati vpet v lokalno in regionalno tradicijo. Odnosi, ki jih (ali pa tudi ne) rogovski umetniki vzpostavljajo drug z drugim, z lokalnimi umetniškimi institucijami, z drugimi deli skupnosti ATR ter z Rogom kot formalnim in konceptualnim projektom, nam bodo pomagali pri boljšem razumevanju celote ATR in logike njene (samo)prezentacije v različnih obdobjih. Tako je prvi del prispevka namenjen vprašanjem umetniške produkcije v skvoterski kulturi in splošnim problemom, povezanim s tem. Te težave bodo temelj naše analize, ki se v drugem delu posveča nekaterim posebnostim ATR, še zlasti v povezavi z ljubljansko in slovensko kulturno politiko, ki pomembno vpliva na načine umetniške produkcije. Tretji del besedila se osredini na historizacijo umetniških praks v ATR; opisana sta dinamika rogovskega umetniškega življenja in način, kako na produkcijo vplivajo strukturni vidiki in materialne razmere. Analiza bo pokazala, da so umetniške prakse v ATR simptom družbenih konfliktov in splošnejših razmer, ki vladajo v kulturi in umetnosti.
Modri kot (MK) je pretočna skupnost v notranjosti in okoli prostora MK ter samoustvarjajoča se scena zunaj in okoli prostora in drugih kolektivov Avtonomne tovarne Rog. V pričujočem besedilu del soakterjev MK poskuša zajeti izmikajočo se sliko, obliko in vsebino MK, kar se po nuji kaže tudi v sami obliki in vsebini besedila, kjer so eksperimentalno mešani različni žanri, od dramskega besedila do avtoetnografije in nizke teorije. Besedilo večinoma sestavljajo preurejeni zapisniki sestankov MK, razmišljanja in spomini soakterjev MK, obskurne fantazije, eksplicitne potrebe, vabila na dogodke ter interna elektronska sporočila z liste MK.
Feminizem bi moral biti imanenten vsakršnemu avtonomnemu organiziranju: da feminizem ni žensko vprašanje, temveč metoda obravnavanja patriarhalnih praks in mišljenje strukturnih relacij, avtorice tematiziramo skozi protislovja, ki nastopajo v vsakodnevnem boju za prostor. Prispevek vključuje analizo konstrukcije političnega subjekta, hierarhičnega razlikovanja med osebnim in političnim, premislek o nevidnem reproduktivnem (emocionalnem in skrbstvenem) delu, nasilju v skupnosti in spopadanju z njim ter prespraševanje skupščin kot političnega prostora dinamik dominacije. V prispevku obravnavamo neformalne hierarhije, izključevanje na podlagi neenakih diskurzov (avantgardni proti jecljajočemu), ločevanje med emocionalnim in racionalnim ter osebnim in političnim, pri čemer so osebni odnosi, varnost, dobro počutje, tovarištvo in solidarnost videni kot ovire za razvijanje političnega dela. Predstavile bomo izkušnje iz skupščin kot boja za prostor, kjer si moramo izboriti prepoznanje feminizma kot relevantne politične teme. Prispevek problematizira patriarhalno razumevanje političnega delovanja in nasilja, ki se podvaja tudi za zidovi avtonomnih prostorov, in prikaže, kako poskusi kvirfeminističnega kolektiva pri obravnavanju nasilja naletijo na odpor skupnosti. Ob tem je vseskozi prisotna kritična drža do ločevanja med političnim delom, vsakdanjim življenjem ter reprodukcijo vsakdana v najširšem pomenu, saj zagovarjamo idejo, da avtonomije ni mogoče graditi brez feministične prakse. Besedilo, ki se oddaljuje tako na ravni forme kot na ravni jezika, uporabljenega v povzetku, in je zato izrazito eksperimentalno, zaključujemo z dobrimi primeri avtonomnega kvirovskega feminizma v Rogu.
Prispevek se loti poglobljenega premisleka o Rogu eno leto po poskusu nasilne evikcije. Avtor Rog razume kot simptomatičen prostor, reprezentativen tudi za druge podobne avtonomne prostore, ki ustvarjajo alternativno kulturo, drugačne moduse podružbljanja in nove, egalitarnejše politične strukture. Kaj je vloga avtonomnih prostorov v sodobni družbi, kje so njihove omejitve, kaj so največji problemi kolektivov v njih? Roga nočemo definirati, dopustiti in premisliti želimo heterogenost ljudi in kolektivov, ki ga poganjajo ter predstaviti vso širino, ki jo prostor kot Rog premore – zato prispevek temelji prav na njihovih izjavah in razmišljanjih. Šestega junija 2016 je v jutranjih urah v Rog nasilno vdrla skupina varnostnikov, že čez slabo uro je bilo območje zabarikadirano, v podporo je prišla tako rekoč vsa alternativna/progresivna scena. Avtor skuša preveriti, kaj se je od takrat spremenilo, in razmisliti o prihodnosti (in nujnosti) takšnih prostorov.
Članek na podlagi strnjene etnografske analize arhivskih virov, pričevanj in terenskega raziskovanja predstavlja grafite v Avtonomni tovarni Rog. Identificira jih kot pomembno orodje skvoterjev pri konceptualizaciji prostora, skozi katerega tudi nastajajo. Prispevek ponuja celovit opis razvoja proučevanega pojava za celotno obdobje obstoja Avtonomne tovarne Rog. Zbrano gradivo razlaga skozi koncept družbene produkcije prostora oz. prostorskosti: s prepletom kulturnoantropološke analize in pristopov humanistične kulturne geografije poskuša razložiti družbeno produkcijo prostorskih praks in percipiranega prostora.
Besedilo je premislek o samoorganiziranem socialnem delu v avtonomnih prostorih, njegovem pomenu in vlogi pri graditvi kontramoči. Začne se s premislekom o depolitiziranem statusu, ki ga nosita skrb in samoorganizirano socialno delo kot nepomembni, obstranski, osebni aktivnosti brez prispevka h graditvi politične skupnosti, ki se zaključi s feministično redefinicijo pojmovanja političnosti in političnega delovanja. Osrednji del besedila je razmišljanje o skupnostnem organiziranju kot ključni obliki boja proti razlaščanju in dominaciji, različnih oblikah organiziranja odgovorov na prepoznane potrebe v avtonomnih prostorih in političnem potencialu za transformacijo subjektivitet. Avtonomne prostore avtorica razume kot politična zavetja (po ideji bell hooks o domu kot prostoru odpora) pred zunanjim izkoriščanjem, v katerih se gradi decentralizirana avtonomna infrastruktura, ki ljudem omogoča varnost in je izhodišče za organiziranje proti oblastnim mehanizmom. Razmislek zaključuje s konceptom revolucije vzvratno (David Graeber) in pokaže na rekonceptualizacijo revolucije, ki se začne z infrastrukturo, srečevanjem, pogovori, čustvi, medosebnimi konflikti, nevidnim samooorganiziranim socialnim delom, kar ima lahko destitutivni (rušilni, raz-oblastilni) učinek. Besedilo je, med drugim, namenjeno tudi osebam, ki gradijo avtonomne prostore, da ozavestijo pomen samoorganiziranega socialnega dela, mu vrnejo političen status in ga organizirajo na transformativen, osvobajajoč način.
Preureditev prazne tovarne Rog v Ljubljani je šla do leta 2008 po dveh poteh. Prva so bile akcije civilne družbe, ki so tovarno spreminjale v prostor za kulturne in družbene aktivnosti. Tu naj bi bile obrtne delavnice, baletna šola, umetniške akademije, tehnični muzej, Kunsthalle, ateljeji, bolnišnica, pokrita tržnica in bivališče za romsko družino Strojan. Okoli leta 2000 je Asociacija prostor določila za središče sodobne umetnosti in vizualne kulture. Do leta 2000 so bile tu tri velike razstave, in sicer v sklopu 16. in 17. bienala industrijskega oblikovanja ter leta 2000 Vdor 21. Druga pot so bili upravni postopki in aktivnosti Mestne občine Ljubljana, ki je leta 2002 vzela lizing za prostore, leta 2014 pa postala njihova lastnica, in vključujejo mednarodni kolokvij o revitalizaciji mest leta 1995, nove prostorske ureditvene pogoje leta 1998, ki so Rog določili za stanovanjski, trgovski, servisni in kulturni mestni kare, v katerem naj bi dobile prostor kreativne industrije, načrt za arhitekturno rešitev z Mednarodnim centrom za arhitekturo, oblikovanje in urbane umetnosti leta 2007 in izbrano rešitev arhitekturnega natečaja Marjana Bežana z arhitekturnim timom MX – SI leta 2008. Preureditev Roga je za mestno oblast bolj vroč objekt političnega marketinga, s katerim si kupuje naklonjenost progresivnih ljudi, kakor pa priložnost, s katero bi izpolnjevala trajne pogoje za delovanje naprednih zamisli.
KLASIĆ, HRVOJE (2015): Jugoslavija in svet leta 1968. Ljubljana: Beletrina.
Hannah Arendt je na začetku poletja 1968 svojemu prijatelju, filozofu Karlu Jaspersu, pisala, da se bodo otroci v prihodnjem stoletju o omenjenem letu učili tako, kakor se je njena in Jaspersova generacija učila o letu 1848. Nekateri otroci (v) prihodnosti bodo nekje (iz)vedeli, kaj so tistega leta počeli njihovi stari starši, kot tudi, da je imel hrvaški zgodovinar Hrvoje Klasić v prvem desetletju »njihovega« stoletja nemalo težav pri izbiri kakovostne literature za sestavo monografije o jugoslovanskem letu 1968 in njenem sočasnem pogledu na svet, zaradi česar je moral svoj raziskovalni interes preusmeriti predvsem na počasi odpirajoča se in do tedaj namenoma zaprašena arhivska gradiva in sekundarne vire. Iz gradiva beograjskega Arhiva Jugoslavije in zagrebškega Hrvaškega državnega arhiva je sestavljal podobo »oseminšestdesetega«, ki so ga zapustile jugoslovanske družbenopolitične organizacije (Zveza mladine, Zveza študentov, Socialistična zveza, Zveza borcev), gradivo iz londonskega, praškega in washingtonskega arhiva pa mu je osvetlilo raznolike mednarodne vidike v odnosu do »socialističnega eksperimenta«, Titove Jugoslavije.
Soul of a Nation, Art in the Age of Black Power [Duša naroda, umetnost v dobi črne moči], Tate Modern, London, 12. julij–22. oktober 2017.
Letos poleti je galerija Tate Modern odprla pregledno zgodovinsko razstavo Duša naroda, umetnost v dobi črne moči, s katero je predstavila izbor likovne umetnosti in vizualne kulture Afroameričanov v ZDA med letoma 1963 in 1983. Razstava se uvršča med tiste v galerijah Tate, s katerimi v zadnjih letih razgrajujejo v umetnost »zapakirano« identiteto in ideologijo neke države oziroma predstavljajo vsebine v žanrih umetnosti, ki gradijo in vzdržujejo nacionalno/državno identiteto in ideologijo. Med njimi naj omenim le Conflict, Time, Photography, Portraying A Nation in Fighting History. Z razstavo Duša naroda se je galerija ozrla na drugo stran Atlantika. Izbrala je slike, grafike, murale, kolaže, alternativno žensko modo, fotografije, časopise, esamblaže, skulpture in instalacije, ki so povezani s politikami in gibanji Afroameričanov za uveljavitev njihove enakopravnosti, dostojanstva in identitete, in jih razvrstila v dvanajst estetskih/umetnostnih/slogovnih sklopov ter vsakemu od njih namenila eno razstavno sobo.
EVANS, KATE (2017): Threads: From the Refugee Crisis. Verso: London.
Letos je izšla nova uspešnica, ilustrirana reportaža ene najprodornejših sodobnih ilustratork, Kate Evans, ki zase pravi, da je striparka, umetnica, aktivistka, avtorica in mama. Na začetku velja poudariti, da je pri nas že nastopila s svojo izjemno striparsko zgodbo o revolucionarki Rosi Luksemburg, ki je bila tudi prevedena v slovenščino in izdana pri založbi VigeVageKnjige. Rdeča Rosa, kot se glasi naslov, orisuje revolucionarko, ki je bila tudi begunka, ko je iz carske Rusije pribežala v Nemčijo. Skozi njeno zgodbo ilustrira kritiko imperializma in ekonomsko teorijo, ki se dotakne tudi dolžniške krize kapitalizma, vprašanja migracij, meja in njihovih posledic. Tokrat pa se je Kate Evans lotila razmer v begunskem taborišču sredi Evrope, v francoskem pristaniškem mestu Calais. V knjigi tako oriše razsežnosti taborišča, ki se ga je prijelo ime džungla in ki so ga 26. oktobra lani francoske oblasti kljub močnemu odporu dokončno izpraznile. Kate Evans je Calais obiskala trikrat in vsakokrat jo je pretreslo. Tja je prišla kot aktivistka, s seboj je prinesla svojo skicirko in občutja o videnem prelila na papir. Tako je nastal čudovit preplet, ki z reportažno natančnostjo in izrisano čutno zaznavo odlično zaobjame dinamiko, težave in strukturno pozicijo sodobnega fenomena migrantskih taborišč, vprašanja mej, migracij in nevarnih rešitev, ki se porajajo skozi čedalje hitreje rastoč fašizem.
CORNWALL, ANDREA, FRANK G. KARIORIS IN NANCY LINDISFARNE (UR.) (2016): Masculinities under Neoliberalism. London: Zed Books.
Zbornik Masculinities under Neoliberalism lahko razumemo tudi kot nadaljevanje zelo uspešnega in na področju etnografije spolov zdaj že temeljnega dela Dislocating Masculinity, ki sta ga daljnega leta 1994 uredili Andrea Cornwall in Nancy Lindisfarne in ki je letos (2017) doživelo drugo izdajo pri založbi Routledge. Zbornik Dislocating Masculinity je skozi poglobljene in raznolike medkulturne študije primerov prinašal eno prvih feminističnih, antropoloških in etnografskih analiz družbenih pomenov, konstrukcij in praks kategorije moških in moškosti, kar je bilo pred tem, in še vedno v veliki meri ostaja, predvsem sociološko početje.
BORAK, NEVEN IN DR. (2015): Utopije – še vedno: zbornik o utopijah v 21. stoletju. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Ob petstoletnici prve izdaje knjige Utopija so pri založbi Studia Humanitatis izdali zbornik Utopije – še vedno, v katerem avtorji in avtorice razmišljajo o najbolj znanem renesančnem delu Thomasa Mora (1478–1535). Utopija še danes sproža polemike, saj ni povsem jasno, kako jo interpretirati. Njena vsebina bi lahko namreč bila kritika takratne družbe, kot bomo še videli, pa lahko nastopa tudi v funkciji njene afirmacije. Take protislovne interpretacije pa seveda ne postavljajo samo vprašanj o Morovem delu, temveč tudi vprašanja o vsebini utopij sploh.