Globalni kapitalizem postaja z aktualnimi gospodarskimi in finančnimi krizami vse bolj barbarski in nas vrača v 19. stoletje. Proti sodobnim hegemonskim reakcionarnim utopijam, ki prikrivajo planetarno socialno vojno ter uničujejo svoboščine (Samary, 2017: 7) in solidarnost, velja uveljaviti napredne teorije in prakse. Tako o novi sociologiji postajanj (Santos, 2014: 164) zadnja štiri desetletja razmišlja čedalje več avtorjev, prav tako pa smo priča preporodu heterogenih, avtentičnih, avtonomnih in alternativnih ekonomskih praks, poimenovanih od économie sociale et solidaire, economía social y solidaria, skupnostna ekonomija do socialnega podjetništva, start-upov, kriptovalut itn., četudi zadnji s širjenjem svoboščin, s solidarnostjo in z družbenimi spremembami nimajo pravzaprav nič skupnega.
Avtorica z analizo teoretskih opredelitev solidarnostnih ekonomij, ki so v zadnjih desetletjih doživele preporod po vseh celinah, ugotavlja, v kolikšni meri je nova, porajajoča se oblika alternativnih ekonomij transformativna in emancipatorna v razmerju do prevladujoče neoliberalne tržne ekonomije. Skozi proces razmejevanja in prežemanja dveh na prvi pogled podobnih, a protislovnih konceptov – solidarnostne ekonomije in socialne ekonomije – prikaže njune združljivosti in antagonizme ter identificira implikacije, ki iz tega izhajajo. Na podlagi izbranih zgodovinskih vpogledov v prakse solidarnostnih ekonomij avtorica ugotavlja, kako se je koncept razvijal, do kod je prispel, ter opredeli najbolj pereče »odsotnosti« v sami genealogiji koncepta. Poleg prepoznavanja vsebin, ciljev in potencialov solidarnostnih ekonomij v zaključku kritično premišljuje in preverja tista izhodišča in predpostavke samega koncepta, ki bi ga lahko okrepili tako v teoretskih dognanjih kot tudi v sami produkciji reapropriacije skupnega oz. commonalizma.
Avtorica v članku primerjalno analizira zadruge in klasična podjetja, še posebej z vidika vprašanja lastnine in lastništva z namenom, da prikaže posebnosti zadružnega tipa lastnine, ki je s strani javnosti in politike večinoma napak umeščena kar v okvir zasebne (skupinske) lastnine. Skozi primerjavo in konceptualno analizo pokaže, da se zadruge bistveno razlikujejo od kapitalskih družb ter da so poseben tip lastnine oziroma vsaj imajo konkreten potencial za razvoj posebnega tipa lastnine, ki je skupnostna lastnina oziroma commons. Avtorica v sklepnem razdelku kritično osvetli proces privatizacije v 90. letih ter predstavi izhodišča in pobudo za usmeritev dela »nove« privatizacije državnega premoženja, ki se trenutno izvaja v Sloveniji, v privatizacijo po modelu odkupov podjetij v obliki zadrug.
Mir, zadruge in solidarnostna ekonomija: teoretska osnova in praktični primeri gradnje miru
(
Prispevek obravnava povezanost med konceptoma mir in solidarnostna ekonomija, pri čemer se še zlasti osredinja na vlogo zadrug pri gradnji miru. Mir je večpomenska beseda, a se o njem zadnje čase razpravlja predvsem v povezavi s poslovno dejavnostjo, pri čemer se največkrat misli na velik posel, ki velja za element »liberalnega miru«. Vendar ko mir razumemo kot zavetje življenja ali njegov varni pristan, se razprava razširi na vprašanje, kako pomembna so za gradnjo miru prizadevanja socializiranih in formiranih ljudi, ki so zmožni delati, sodelovati in živeti skupaj ter obenem ustvarjati varnejši, bolj trajnosten in dinamičen svet. Zadruge in solidarnostna ekonomija imajo pozitiven vpliv na vseh stopnjah krize: pred nasilnim spopadom, med njim in po njem. Poleg tega imajo pomemben potencial za gradnji miru kot »pozitivnega miru« v Galtungovem pomenu.
"Ko razumeš, da je dobro življenje moto zadruge, tvoje delovanje postane čisto drugačno": intervju z Jadranko Vesel
(
Jadranka Vesel najprej spregovori o lastni izkušnji zadružništva v času socializma. Skozi distinkcije različnih oblik lastnine (družbena, državna, zasebna, skupnostna) se vzporedno dotika koncepta skupnega in poudari nujnost formulacije interesa določene skupine, se ustavi pri vprašanju odgovornosti in solidarnosti. V drugem delu spregovori o socialni ekonomiji, o vlogi zadrug, nevladnih organizacij in t. i. socialnega podjetništva, pri njem še zlasti o interesu kapitalizma na ravni Evropske unije in Slovenije. Na koncu intervjuja se dotakne delovanja politike na tem področju v Sloveniji in opiše še mogoče taktike in strategije za uveljavljanje socialne ekonomije v praksi.
Prve slovenske zadruge so bile ustanovljene v drugi polovici 19. stoletja na pobudo bratov Vošnjak ter domoljubne inteligence, da bi utrdili gospodarsko samostojnost slovenskega naroda. V okviru Krekovega krščanskosocialnega gibanja so zadruge postale množične organizacije, ki so kmetom in obrtnikom omogočile dostop do kredita in izkoreninile oderuštvo. V tridesetih letih 20. stoletja je kmečka dolžniška kriza najbolj prizadela kreditne zadruge in zahtevala intervencijo države. Po drugi svetovni vojni je predvojni zadružni sistem doživel korenito reorganizacijo. Zakonodaja in ekonomska politika sta daleč največjo pozornost namenjali kmetijskim zadrugam, razpon njunih sprememb sega od neuspešne kampanje za kmečke delovne zadruge (1948–1953) do spodbud slovenske kmetijske politike za podporo kmetom in njihovim zadrugam v sedemdesetih letih. Poznejši poskusi za večjo raznolikost sistema, vključno z močnejšo razširjenostjo zadrug in lastninskim pluralizmom, v kratkem času niso mogli obroditi sadov. Sistemske spremembe z lastninskim preoblikovanjem so bile končane šele po osamosvojitvi Slovenije. Zasnova zadrug kot podjetij, ki pretežno uresničujejo koristi svojih članov kot uporabnikov, delavcev in dobaviteljev, je bila v letu 2011 nadgrajena tako, da lahko zadruge kot socialna podjetja delujejo pretežno tudi v splošno korist.
Postsocialistična tranzicija in demokracija na delovnem mestu: zamujene priložnosti za solidarnostno ekonomijo
(
V 90. letih prejšnjega stoletja se je v vsem postsocialističnem svetu in v zahodnih razvojnih institucijah, kot je Svetovna banka, razvnela razprava o najboljšem načinu tranzicije iz različnih oblik socializma ali komunizma v tržno gospodarstvo in politično demokracijo. Ena najbolj spornih tem je bilo vprašanje vloge demokracije na delovnem mestu vs. konvencionalno razmerje delodajalec-delojemalec v postsocialistični tranziciji. Avtor v prispevku pokaže, kako se je razprava odvijala na Zahodu, ki je kljub domnevni zavezanosti demokratičnim idejam nasprotoval vsakršni možnosti, da bi se tranzicija izkoristila za krepitev demokracije na delovnem mestu.
Svetovno zadružno gibanje je v zadnjih desetletjih v globalni skupnosti več kot treh milijonov zadrug na svetu izvedlo nekaj sistematično vodenih večletnih razprav, skozi katere so dosegli strinjanje o temeljnih značilnostih zadrug, vrstah zadrug ter o njihovem pomenu za družbo in razvoj. Kot posledica teh procesov je nastalo več mednarodnih zadružnih dokumentov, ki so danes temelji razumevanja in razvoja zadrug ter središče identitete zadružništva. V tem sklopu ČKZ vam predstavljamo slovenske prevode štirih od teh temeljnih mednarodnih zadružnih dokumentov. Prvi, ključni zadružni dokument je Izjava o zadružni identiteti (Statement on the Co-operative Identity), ki jo je leta 1995 objavila Mednarodna zadružna zveza. Edini prevod tega dokumenta je sicer na svoji spletni strani že pred leti objavila Zadružna zveza Slovenije, mi pa ga zdaj predstavljamo v »osveženi« in z drugimi mednarodnimi dokumenti terminološko usklajeni obliki. Drugi, Priporočilo Mednarodne organizacije dela 193 – spodbujanje zadrug (Recommendation 193 of the ILO on the Promotion of Cooperatives), je pomemben predvsem zato, ker gre za dokument, ki so ga potrdile vlade držav članic Mednarodne organizacije dela, kar pomeni, da na podlagi tega priporočila tudi Vlada Republike Slovenije potrjuje definicijo, vrednote in načela zadružništva ter njihov pomen za družbo in razvoj, kakor tudi usmeritve za spodbujanje zadružništva. Tretji in četrti dokument, Svetovna deklaracija o delavskih zadrugah (World Declaration on Worker Cooperatives) in Svetovni standardi socialnih zadrug (World Social Cooperative Standards), pa sta za nas pomembna predvsem zato, ker se trenutno prav na področjih, ki jih usmerjata ta dva dokumenta, v Sloveniji najbolj intenzivno razvijajo nove zadruge.
Zadruga je avtonomno združenje oseb, prostovoljno povezanih z namenom, da na skupne ekonomske, družbene in kulturne potrebe ter prizadevanja odgovarjajo prek podjetja v skupni lasti, ki ga upravljajo demokratično.
Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela, ki jo je v Ženevi sklical upravni organ Mednarodnega urada za delo – ta se je sestal na svojem 90. zasedanju 3. junija 2002 –, je ob upoštevanju pomena zadrug pri ustvarjanju delovnih mest, mobiliziranju virov, ustvarjanju naložb in njihovem prispevku h gospodarstvu, ob upoštevanju dejstva, da zadruge v različnih oblikah spodbujajo čim večjo udeležbo vseh ljudi v gospodarskem in družbenem razvoju, ob upoštevanju dejstva, da je globalizacija povzročila nove in različne pritiske, težave, izzive in odprla priložnosti za zadruge ter opozorila, da potrebujemo močnejše oblike človeške solidarnosti na nacionalni in mednarodni ravni, če želimo zagotoviti pravično porazdelitev koristi globalizacije, in ob upoštevanju Deklaracije o temeljnih načelih in pravicah pri delu Mednarodne organizacije dela, ki jih je sprejela Mednarodna konferenca dela na svojem 86. zasedanju (1998), in ob upoštevanju pravic in načel, ki jih vsebujejo mednarodne konvencije in priporočila o delu, zlasti Konvencija o prisilnem ali obveznem delu (1930), Konvencija o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic (1948), Konvencija o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (1949), Konvencija o enakem plačilu (1951), Konvencija o socialni varnosti (minimalni standardi) (1952), Konvencija o odpravi prisilnega dela (1957), Konvencija o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih (1958), Konvencija o politiki zaposlovanja (1964), Konvencija o minimalni starosti (1973), Konvencija in Priporočilo o organizacijah podeželskih delavcev (1975), Konvencija in Priporočilo o razvoju človeških virov (1975), Priporočilo o politiki zaposlovanja (dopolnilne določbe) (1984), Priporočilo o ustvarjanju delovnih mest v malih in srednje velikih podjetjih (1998) in Konvencija o najhujših oblikah otroškega dela (1999), ob sklicevanju na načelo iz Filadelfijske deklaracije, da »delo ni blago«, ob poudarjanju, da je uresničevanje dostojnega dela za delavce po vsem svetu glavni cilj Mednarodne organizacije dela, po odločitvi za sprejetje nekaterih predlogov v zvezi s spodbujanjem zadrug, kar je četrta točka dnevnega reda zasedanja, po ugotovitvi, da so ti predlogi v obliki priporočila, dvajsetega junija 2002 sprejela naslednje priporočilo, ki se lahko navaja kot Priporočilo o spodbujanju zadrug (2002).
Sprejeta 23. septembra 2005 na generalni skupščini Mednarodne zadružne zveze v Cartageni v Kolumbiji.
Ta Deklaracija bo prilagojena za različne jezike, pri čemer bodo na podlagi izvirne angleške ali španske verzije ali obeh upoštevane različne kulture, jezikovna tradicija in raba zadružnega besednjaka.
Od sedemdesetih let naprej po vsem svetu nastajajo nove vrste zadrug, ki odgovarjajo na nezadovoljene potrebe ljudi, predvsem na področju zagotavljanja socialnih storitev in vključevanja na trg dela. V nekaterih državah so te nove vrste zadrug postopoma pridobile lasten pravni status. Imenujejo se različno, denimo socialna zadruga, socialna solidarnostna zadruga, zadruga za družbeno pobudo, solidarnostna zadruga in zadružna družba s kolektivnim interesom. Vse pa poudarjajo pomembnost tega novega pojava v okviru zadružnega gibanja.
Kot mednarodna organizacija, ki zastopa »industrijske, obrtniške, storitvene in socialne zadruge ter zadruge z delavskim lastništvom«, je CICOPA s svojimi člani organizirala dveletni posvetovalni proces, da bi razvila skupni koncept, ki zadeva to vrsto zadrug. Rezultat tega procesa so Svetovni standardi socialnih zadrug. Standarde je vsebinsko potrdila skupščina CICOPA, ki je potekala v Ženevi 18. novembra 2009, v svoji končni obliki pa so bili sprejeti 16. novembra 2011 na skupščini CICOPA v Cancunu v Mehiki.
Članek se osredinja na koncept skupnostnega upravljanja življenjskih virov, ki na prvo mesto postavlja horizontalnost odnosov (participatorno upravljanje), vzdržno paradigmo razvoja ter interes skupnosti. Opisu koncepta in navedbi najpogostejših področij skupnostnih projektov sledi predstavitev raziskovalnega okvira, ki je v celoti vezan na izvedbo projekta Dovolj za vse. Raziskava je bila namenjena iskanju odgovorov na vprašanja, kako spodbuditi in aktivirati čim več lokalnih skupnosti, da aktivno pristopijo k skupnostnemu upravljanju z lokalnimi življenjskimi viri. Izsledki raziskave tako vključujejo predstavitev dejavnikov motivacije posameznikov za sodelovanje pri skupnostnih projektih, zaznane ovire za skupnostne projekte, potrebe izvajalcev takšnih projektov ter ključne dejavnike uspeha. Iz rezultatov raziskave je mogoče sklepati, da v Sloveniji obstaja precejšnja težnja posameznikov po lastnem prispevku k skupnosti, vendar pa za zdaj obstaja premalo znanja in izkušenj s skupnostnimi projekti ter premalo sredstev za njihovo izvedbo, kar je oboje osrednja ovira za širjenje skupnostnih praks. Kot ključni dejavnik uspeha skupnostnih projektov je treba omeniti usposobljenost in aktivnost članov skupnosti.
Tkalka od prestolnice do prestolnice: intervju z Andrejem Žižkom in Dušanko Lužar Šajt
(
V letu 2014 se je v Mariboru vzpostavila skupnost Tkalka, poimenovana po naslovu, kjer prebiva, v Tkalskem prehodu 4. Gre za večjo skupino organizacij, ki sobivajo v zapuščenem galenskem laboratoriju v središču Maribora. Iz neformalno povezanih organizacij se je leta 2016 vzpostavila kot razvojna zadruga Tkalka, ki je postala glavni akter na področju zadružništva in socialnega podjetništva v Sloveniji. V pogovoru z akterjema te zadruge raziščemo njeno zgodbo.
Transformativni potenciali učnih praks v participatornih proračunih: primerjalna študija
(
Primerjalna študija transformativnega učenja ustvarjalk in ustvarjalcev participatornega proračuna v Mariboru in argentinskem mestu Rosario ugotavlja, katere učne transformacije nastopijo v participativnih demokratičnih procesih. Izhaja iz obsežnih kvalitativnih raziskav, ki sta jih za Maribor opravili avtorici tega prispevka (Gregorčič in Jelenc Krašovec, 2016; 2017), za Rosario pa Lerner in Schugurensky (2007). Študija pokaže možnosti znanstvene operacionalizacije samotransformativnih dosežkov glede na obstoječe teoretske in metodološke opredelitve, kot tudi oceno daljnosežnosti tovrstnih skupnostnih praks za širše družbene spremembe. Analiza izhaja iz transformativnega učenja kot dvosmerne pedagogike (Santos, 2005) in recipročnosti participativnih demokratičnih procesov in transformativnega učenja za samotransformacijo (Schugurensky, 2002). Cilj prispevka je poudariti širše implikacije privilegiranih učnih prostorov, ki jih samodejno in nenačrtovano vzpostavljajo primeri inovativnih grassroots participatornih proračunov.
Članek postavlja v ospredje pripovedi članov treh mariborskih zadrug – BikeLab, Kooperativa Dame in Zadruga Dobrina – ter ugotavlja, v kolikšni meri je obstoječe zadružništvo mogoče obravnavati kot vzvod za generiranje protimoči. Pripovedi, pridobljene na podlagi polstrukturiranih pogovorov z ustvarjalci zadrug, so podprte s kritiko in analizo sodelavke Centra alternativne in avtonomne produkcije Karoline Babič ter izvajalk programa Združimo se!, Urške Breznik in Kaje Fiedler, ki mariborsko zadružništvo s prepletom teoretskega, terenskega in kritičnega uvida umeščajo v družbeno, politično in ekonomsko sedanjost.
Koncepti solidarnostnih ekonomij so v Grčiji doživeli drastičen razcvet v zadnjih osmih letih, od kar se je država znašla v gospodarski, finančni, politični in socialni krizi. Pretresi leta 2010 so zanetili iskrico, iz katere je v Atenah nastala močna skupina, ki jo danes poznamo prek njenega mreženja solidarnostnih konceptov v Grčiji. Za uspešne koncepte, ki še vedno nosijo noto »skupnega«, je značilna podpora v nestrankarskem političnem grškem gibanju. A popularnost konceptov solidarnostnih ekonomij je ustvarila tudi prostor za več individualnih projektov, ki so usmerjeni predvsem v ekonomsko preživetje izvajalcev, v katerih pa ni več mogoče zaznati političnega potenciala, okrog katerega se je mreža sploh konstituirala.
Avtorica v prispevku skozi primer skupnostne ekonomske pobude, zadruge Stara roba, nova raba, prikaže, kako se lahko »zavrženi« ljudje z uporabo zavrženih stvari organizirajo za preživetje in se obenem zoperstavijo uničevalnim silnicam kapitalizma. Sočasno problematizira temeljne utvare dominantnega sistema, ki jih sprejemamo kot samoumevne: delovanje nevidne roke trga, način vpetosti ekonomije v družbeno življenje ter poblagovljenje ljudi in stvari. Temelj članka sta intenzivna enoletna avtoetnografska raziskava, ki jo je avtorica izvajala v obdobju vzpostavljanja skupnosti skupaj z brezdomnimi ljudmi, ter avtoričina štirinajstletna vključenost v društvo Kralji ulice, nevladno organizacijo s področja brezdomstva. Glavno metodološko vodilo raziskovanja je bilo nenehno preverjanje, kako se udeleženi skozi dejavnost zadruge vključujejo v širšo skupnost in razvijajo sistem menjave ter kateri dejavniki zgolj utrjujejo njihov družbeni položaj marginaliziranih ljudi. Avtorica prouči možnosti za prepoznavo transformativne moči skupnostne ekonomije, ki ni več le v funkciji korektorja kapitalizma, ampak naj bi pomagala vzpostaviti nov, z naravo in človekom bolj usklajen družbeno-ekonomski sistem.
Besedilo se osredinja na doseganje zmožnosti za drugačen način življenja. S stališča oblikovanja tehta potenciale (in razumevanje pomanjkljivosti) iz izhodišča, da »oblikuje vsakdo, ki spreminja obstoječi položaj v želenega« (Simon, 1969). Oblikovanje je torej neločljiv del participacije, kar pa spontano še ne daje odgovora na vprašanji, kdo participira in kje oblikovalci zmoremo/hočemo delati želene spremembe. Na vzpostavljajočih se teoretskih temeljih skupnostne ekonomije (Gibson-Graham in dr., 2013) besedilo prek aktualnih praks oblikovanja, nastalih na pobudo oblikovalskih skupin in posameznikov (ProstoRož, Oloop, društvo Trajna, Elena Fajt in inštitut Danes je nov dan), preverja samonikle pobude in kaže na možnosti prakticiranja solidarnostnih ekonomij. Besedilo pokaže na mogoče načine ustvarjanja distance, na alternative življenju podložnih in na to, kakšne možnosti ima v obstoječem primeru oblikovanje.
Krize kapitalizma in nezadovoljstvo ljudi nad prevladujočim družbenoekonomskim sistemom vedno znova odpirajo razprave o alternativah kapitalizmu in o načinu, na katerega bi ga lahko spremenili. Strategija erozije kapitalizma je pristop, s katerim bi se skozi čas dalo odpraviti prevladujoči vpliv ekonomskega liberalizma in ga nadomestiti z bolj emancipacijskim družbenoekonomskim sistemom, in sicer s kombinacijo že znane antikapitalistične strategije: krotitve kapitalizma, upiranja kapitalizmu in pobega iz kapitalizma. Eden od sistemov, s katerim lahko s pomočjo strategije erozije kapitalizma nadomestimo kapitalizem, je sistem tržnega socializma, ki bi skupaj z ekonomsko demokracijo in zadružništvom lahko bil alternativa prevladujoči kapitalistični ureditvi. Novi sistem bi sicer še vedno temeljil na tržnih zakonitostih, vendar bi prevladujoči vpliv v delovanju ekonomije lahko imele delavske zadruge kot demokratična samoupravna podjetja. Po eni strani bi se obdržal sistem tržne distribucije dobrin, po drugi pa bi bil odpravljen demokratični deficit in postopno tudi škodljive posledice kapitalizma. Strategija erozije kapitalizma bi si pri vzpostavitvi večjega števila delavskih zadrug lahko pomagala z načrtom delničarstva zaposlenih, ki bi lahko bil vzvod za preoblikovanje podjetij v delavske zadruge. Erozija kapitalizma s tržnim socializmom tako ponuja eno od alternativ kapitalizmu.
Solidarnostna ekonomija kot kontraekonomija: potenciali anarhističnega gibanja v Ljubljani
(
Članek obravnava delovanje anarhističnega gibanja v Ljubljani na področju kontraekonomije. Slednjo definirava kot specifično vednost in prakso na področju ekonomije, ki je povezana s procesi graditve kontramoči. V članku se osredinjava na tri kolektive: urbano agrarno platformo Zadruga Urbana, Skupnostni investicijski sklad anarhistov in avtonomni socialni prostor Jalla Jalla. Njihove kontraekonomske prakse opredeliva kot eksperimentalne alternative anarhističnega gibanja neoliberalnim politikam izkoriščanja. Te alternative proizvajajo konkretne učinke na ravni vsakdanjega življenja vanje vključenih ljudi. Proučevane kolektive razumeva kot vozlišča kontraekonomije, ki delujejo kot netržni in nedržavni mehanizmi zadovoljevanja nekaterih osnovnih življenjskih potreb in jih je zato utemeljeno opredeliti kot primere politike reprodukcije, ki vznika v okviru anarhističnega in širšega avtonomnega gibanja v Ljubljani.
Poročilo o projektu Socialna in solidarnostna ekonomija kot razvojni pristop k trajnosti v Evropskem letu za razvoj 2015 in naprej – SSEDAS: 1. februar 2015–31. januar 2018.
Projekt Socialna in solidarnostna ekonomija kot razvojni pristop k trajnosti v Evropskem letu za razvoj 2015 in naprej (SSEDAS),1 je bil namenjen krepitvi kompetenc razvojnih in socialnoekonomskih mrež na 55 ozemljih (46 v Evropi in devet zunaj nje), natančneje v 32 državah sveta, od tega v 23 članicah EU2 in devetih državah Latinske Amerike, Afrike in Azije (Brazilija, Bolivija, Urugvaj, Tunizija, Mavricij, Mozambik, Indija, Malezija, Palestina).