Velika Kladuša, mesto v Bosni in Hercegovini ob meji s Hrvaško, se sooča z množico migrantov/beguncev in postaja prizorišče večplastne tenzije med spontanim gostoljubjem lokalnega prebivalstva ter čedalje bolj restriktivnimi (evropskimi in lokalnimi) politikami. Te ne kriminalizirajo le migrantov/beguncev, temveč tudi vse oblike solidarnosti z njimi. Osrednja tema prispevka je analiza dinamik, ki se vzpostavijo v razpetosti gostoljubja med javnim in zasebnim. Kot je pokazala analiza terenskega gradiva iz Velike Kladuše, ta odnos zaznamuje intenziven vstop državnih politik na polje gostoljubja, ki transformira lokalne prakse gostoljubja do migrantov/beguncev. Na podlagi terenskega gradiva je prikazan obrat iz faze odprtega v fazo kriminaliziranega gostoljubja do migrantov/beguncev, pri čemer je v odzivih prebivalcev Velike Kladuše mogoče opaziti, da se nekateri povsem podrejajo kriminalizaciji gostoljubja, drugi z njo barantajo, tretji pa se ji odkrito upirajo. V Veliki Kladuši se tako sočasno izvajajo represivne prakse evropske migracijske politike in različne oblike upora proti tem politikam. Te se udejanjajo v spontanih gostoljubnih praksah lokalnega prebivalstva, v aktivizmu čedalje bolj kriminaliziranih mednarodnih prostovoljcev ter v vztrajnosti in odločenosti migrantov/beguncev, da bodo – vsemu navkljub – vendarle prečkali mejo in se prebili v Evropo.
