Migracije, meje.
Pred leti, v času velike popularnosti določenega oglasnega sporočila, mi je neki znanec zaupal: »Vedno, ko grem odpret hladilnik, pomislim, da bo morda iz njega skočil [ime igralca iz te reklame].« Morda je to občutek, ki ga imate nekateri od vas zadnja leta v zvezi s temo migracij in meja. Po tako imenovanem poletju migracij leta 2015 so postale migracijske študije izjemno popularne, razlogi za to pa so večplastni.
Prihod velikega števila ljudi v razmeroma kratkem času je sprožal različne reakcije, od razvijanja solidarnostnih praks do strahu pred spremembami, ki jih prinaša nova populacija. V teh nekaj mesecih je bila politika Evropske unije povsem usmerjena v upravljanje nastalega položaja. Del tega »obvladovanja« so bili tudi štetje, preštevanje, kategoriziranje in kanaliziranje. Uradna poročila tistega časa so bila formulirana nekako takole: »V državo X je na dan Y vstopilo Z število ljudi; od tega toliko in toliko žensk, toliko in toliko moških in toliko in toliko otrok; med njimi je bilo toliko in toliko Sircev, toliko in toliko Irancev, toliko in toliko Afganistancev.« Takšni statistični obravnavi ljudi na poti, ki so prestopili meje Evropske unije, so se zoperstavili številni, ki so menili, da moramo fenomen razumeti v kompleksnejših koordinatah, pri katerih bodo brez vnaprejšnjih predpostavk o upravičenosti migracije upoštevani vsaj še razlogi, zaradi katerih so se ljudje sploh odpravili iskat boljše življenje. Seveda je bila poglaviten razlog vojna v Siriji, a vendarle je tako imenovana balkanska migracijska pot obstajala že pred tem in po njej so se do svojega cilja, praviloma do države v srednji, severni in zahodni Evropi, premikali številni – le da jih je bilo veliko manj in da so bili manj vidni. Razlog za nenadno povečano popularnost te poti so bile poleg večjega pritiska vojnih beguncev številne utopitve v Sredozemskem morju, skozi katero deloma tečejo druge migracijske trase. Balkanska pot je
tako obveljala za varnejšo alternativo, četudi je na njej treba za dosego schengenskega območja prestopiti več državnih meja. Razcvet migracijskih študij moramo razumeti v tem kontekstu: kot poskuse kompleksnejšega razumevanja nastalega položaja.
Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti
(
Članek tematizira restavracijo evropskega mejnega in migracijskega režima na balkanski poti po zaprtju begunskega koridorja. Najprej ugotavlja, da je treba kriminalizacijo tranzitne migracije razumeti v kontekstu artikulacije globalnih hierarhij – kot zatiranje ekscesne in neavtorizirane mobilnosti podrejenih svetovnih populacij in kot hierarhično vključevanje držav na migracijskih poteh v regionalne imperialne integracije. Nato se osredini na problem državnega nasilja nad ljudmi na poti in na neustreznost njegove kritike na podlagi diskurza prava in človekovih pravic, saj takšna kritika znova obuja suverenistična pojmovanja, ki onemogočajo razumevanje migracijske subjektivitete. Praksa nasilnega kolektivnega vračanja prosilcev in prosilk za azil ne izraža vrnitve monopola nacionalne države nad mobilnostjo ljudi, ampak kaže njeno pomembno vlogo v upravljanju migracij na način mejnega in migracijskega režima. Kritične mejne in migracijske študije uporabljajo pojem režima, da bi izpostavile heterogenost akterjev pri njegovem vzpostavljanju in pokazale, kako so migracije in boji za mobilnost konstitutivni za režim. Članek zagovarja tak pristop in ga ilustrira na primeru teorij konstituiranja modernega trga mezdnega dela na način obuzdenja mobilnosti ter bega in teorij njune konstitutivnosti za suverenost. Takšno razumevanje subjektivitete migracije se v članku pojavlja kot prva strategija razumevanja migracije onkraj diskurza suverenosti in človekovih pravic. Druga je razumevanje skupkov mobilnosti kot mest artikulacije postkolonialne kritike na migracijskih poteh, pri čemer je migracija razumljena kot moč odpiranja Evrope in njene dekolonizacije.
Evropski mejni režim po poletju migracij: destabilizacija in ponovna stabilizacija Schengna
(
Migracije leta 2015 ter počasen in neustrezen odziv Evropske unije nanje so povzročili politično krizo v EU. Institucije in strategije evropskega mejnega in migracijskega režima, ki so se razvijale od schengenskih pogodb leta 1985 in 1990 ter uvedbe skupnega evropskega azilnega sistema z Amsterdamskim sporazumom leta 1997, niso bile sposobne formulirati pravočasne in primerne rešitve, kaj šele da bi jo začele izvajati. Avtorja trdita, da je EU kljub sedanji javni percepciji »begunske krize« dejansko v globoki in sistemski krizi svojih migracijskih in mejnih politik, ki ne izhaja toliko iz migracij leta 2015, temveč sega nazaj, v čas arabske pomladi leta 2011, ko se je sesul sredozemski mejni režim, k sporom o vprašanjih, kot je pristranskost mehanizma porazporeditve beguncev po dublinskem sistemu in pogostih javnih protestih zaradi ponavljajočih se tragedij v Sredozemskem morju, ki jih pooseblja operacija Mare Nostrum, ki jo je leta 2013 začela italijanska vlada. Danes se ta kriza rešuje s heterogenimi pristopi, ki niso vsi združljivi s schengenskim sistemom, saj je v središču reševanja krize pogosto ponovna uvedba nadzora državnih mej. Drugi predlogi so – občasno – usmerjeni v radikalno poglobitev evropeizacije migracij in mejnih politik, kar se kaže v ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada in Evropske agencije za mejno in obalno stražo. Članek temelji na etnografski raziskavi, ki je potekala na jugovzhodu EU; v njem razpravljamo o trenutni dinamiki destabilizacije in ponovne stabilizacije Schengna.
Leta 2015 si je evropska industrija ilegalnosti za svoje središče izbrala Agadez. To je vodilo v sekuritizacijo meja (vključno z urjenjem nigrske policije s strani EUCAP Sahel), prisotnost mednarodnih organizacij (IOM, UNHCR) in nastanek lokalnih nevladnih organizacij ter medijsko pozornost. Nigrsko predsedstvo je potrdilo nov »zakon glede ilegalne trgovine z migranti«, ki naj bi zaščitil migrante. Pred tem je redno potekal legaliziran transport regionalnih in mednarodnih potnikov čez Saharo, z novim zakonom pa nekdanji prevozniki nenadoma niso postali le tihotapci, obtoženi so bili trgovine z ljudmi. Zakon ni oškodoval le prevoznikov in oskrbovalcev migrantov in njihovih družin, ki jih je nenadoma spremenil v kriminalizirane tihotapce, ampak so tudi poti za migrante postale bolj nevarne. Trgovino z ljudmi, ki naj bi jo preprečeval, pravzaprav šele ustvarja. Ker je Niger zaradi rudnin in svoje umeščenosti strateško pomembna regija in ima tam Evropska unija, še zlasti Francija, strateške interese, avtorica trdi, da gre pri eksternalizaciji migracij za obliko neokolonizacije z nadzorom strateško pomembnega ozemlja.
Pričujoče poročilo je v maju 2019 pripravila civilna iniciativa Info Kolpa s podporo organizacije Border Violence Monitoring. Poročilo vključuje analizo dogajanja na slovenski južni meji od pomladi 2018 do objave poročila, pojasnjuje namen in delovanje telefonske številke, ki je delovala po vzoru AlarmPhona, prav tako pa iz različnih poročil sorodnih organizacij povzema najbolj paradigmatske primere verižnega vračanja. Poročilo objavljamo v skrajšani in uredniško redigirani verziji. Celotno je dostopno na povezavi https://push-forward.org/porocilo/report-illegalpractice-collective-expulsion-slovene-croatian-border.
V besedilu na primeru t. i. balkanske begunske poti analiziramo presečnosti med digitalnostjo in migracijami, pri čemer izhajamo iz koncepta »povezanih migrantov«, ki so na transnacionalnih poteh povezani predvsem z uporabo pametnih telefonov. Pametni telefon je pomembni označevalec sodobnih migracijskih procesov, njegova uporaba na migracijskih poteh pa ponuja tako priložnosti (za avtonomijo beguncev) kot tudi tveganja (nadzora begunskih poti) in grožnje (npr. fizično nasilje). V prispevku teoretske refleksije soočamo z empiričnimi izsledki s terena, to je s poročili nevladnih organizacij in z intervjuji s štirimi osebami z mednarodno zaščito v Sloveniji. Rezultati kažejo na visoko digitalno pismenost in iznajdljivost migrantov pri uporabi pametnih telefonov na poti, saj jih spretno uporabljajo kljub delovanju s tehnološkega obrobja in omejeni digitalni infrastrukturi. Ugotavljamo tudi, da so begunci zaradi uporabe pametnih telefonov izpostavljeni različnim tehnikam izvajanja moči in nadzora s strani držav: na eni strani gre za brisanje digitalnih sledi o njihovem obstoju, prek uničenja in nelegalnega vračanja v predhodne države, na drugi pa za identifikacijo najpogostejših točk prehoda meja in begunskih poti v Evropo.
Velika Kladuša, mesto v Bosni in Hercegovini ob meji s Hrvaško, se sooča z množico migrantov/beguncev in postaja prizorišče večplastne tenzije med spontanim gostoljubjem lokalnega prebivalstva ter čedalje bolj restriktivnimi (evropskimi in lokalnimi) politikami. Te ne kriminalizirajo le migrantov/beguncev, temveč tudi vse oblike solidarnosti z njimi. Osrednja tema prispevka je analiza dinamik, ki se vzpostavijo v razpetosti gostoljubja med javnim in zasebnim. Kot je pokazala analiza terenskega gradiva iz Velike Kladuše, ta odnos zaznamuje intenziven vstop državnih politik na polje gostoljubja, ki transformira lokalne prakse gostoljubja do migrantov/beguncev. Na podlagi terenskega gradiva je prikazan obrat iz faze odprtega v fazo kriminaliziranega gostoljubja do migrantov/beguncev, pri čemer je v odzivih prebivalcev Velike Kladuše mogoče opaziti, da se nekateri povsem podrejajo kriminalizaciji gostoljubja, drugi z njo barantajo, tretji pa se ji odkrito upirajo. V Veliki Kladuši se tako sočasno izvajajo represivne prakse evropske migracijske politike in različne oblike upora proti tem politikam. Te se udejanjajo v spontanih gostoljubnih praksah lokalnega prebivalstva, v aktivizmu čedalje bolj kriminaliziranih mednarodnih prostovoljcev ter v vztrajnosti in odločenosti migrantov/beguncev, da bodo – vsemu navkljub – vendarle prečkali mejo in se prebili v Evropo.
»Poskusi sinteze so me pripeljali do tega, da me najbolj zanima zgodovina nedržavnih prostorov.« Intervju z Andrejem Grubačićem
(
V intervjuju Andrej Grubačić pojasnjuje svoj angažma v Rožavi, na tamkajšnji univerzi in v skupnosti. Njegove aktivnosti so vezane tudi na kampanjo ozaveščanja o trenutnem dogajanju na tem področju. Pogovarjamo se tudi o njegovih teoretskih izhodiščih in sintezah.
V pričujočem razdelku namenjamo prostor pobudi Akademski kolegij študentom! (AKŠ!). Skupina predstavlja stanovalce študentskega doma Akademski kolegij, ki so se v začetku odhajajočega leta soočili z grožnjo evikcije zaradi načrtov Mestne občine Ljubljana, ki je po koncu denacionalizacijskega postopka postala lastnica objekta. Mestna občina načrtuje, da bi prenovljen objekt gostil »večjo in manjšo gledališko dvorano za potrebe Mladinskega gledališča z vsemi spremljajočimi prostori in podzemno garažo«, prav tako pa želi »pridobiti dvorano za kulturne prireditve s pomožno in vadbeno dvorano, kavarno in razstavnim prostorom ter foyerjem« (Mestna občina Ljubljana, 2019). Poleg prenove semenišča na MOL načrtujejo tudi ureditev okolice, v katero naj bi bile umeščene sejemske, kongresne, koncertne, poslovne in hotelske dejavnosti (ibid.).
1938 - Začetek gradnje Baragovega semenišča.
1945 - Zaradi prostorske stiske stavbo naselijo s študenti in jo poimenujejo Akademski kolegij.
1992 - Škofijski ordinariat v Ljubljani (katerega pravna naslednica je Nadškofija v Ljubljani) vloži zahtevek za vračilo nepremičnine.
2016 - Ministrstvo za kulturo zavrne denacionalizacijski zahtevek, saj stavba pred podržavljanjem sploh ni bila v lasti ordinariata.
Prispevek podaja kratek zgodovinski oris lokacije, v katero je umeščen nikoli končani objekt Akademskega kolegija. Ta je bil najprej zamišljen kot semenišče, vendar se v ta namen nikoli ni uporabljal. Kmalu po drugi svetovni vojni so stavbo začeli uporabljati kot študentski dom, kar ostaja še danes. Po končanem denacionalizacijskem postopku, ki se je začel po osamosvojitvi, je lastništvo dokončno prešlo v roke mestne občine, ki pa v svojih prihodnjih načrtih ne upošteva skupnostne naravnanosti objekta.
Besedilo daje splošen kontekst, v katerem je nastala študentska pobuda Kje bomo pa jutri spali? Ta je začela delovati v prvi polovici leta 2019, ko so bili študenti, ki bivajo v študentskem domu Akademski kolegij, seznanjeni z grožnjo izselitve. Pobuda je začela organizirati javne dogodke, na katerih so študenti opozorili na perečo problematiko, kmalu pa je prerasla svoje meje ter se povezala s sorodnimi skupinami, ki izražajo kritiko (ne)obstoječe stanovanjske politike.