Migracije leta 2015 ter počasen in neustrezen odziv Evropske unije nanje so povzročili politično krizo v EU. Institucije in strategije evropskega mejnega in migracijskega režima, ki so se razvijale od schengenskih pogodb leta 1985 in 1990 ter uvedbe skupnega evropskega azilnega sistema z Amsterdamskim sporazumom leta 1997, niso bile sposobne formulirati pravočasne in primerne rešitve, kaj šele da bi jo začele izvajati. Avtorja trdita, da je EU kljub sedanji javni percepciji »begunske krize« dejansko v globoki in sistemski krizi svojih migracijskih in mejnih politik, ki ne izhaja toliko iz migracij leta 2015, temveč sega nazaj, v čas arabske pomladi leta 2011, ko se je sesul sredozemski mejni režim, k sporom o vprašanjih, kot je pristranskost mehanizma porazporeditve beguncev po dublinskem sistemu in pogostih javnih protestih zaradi ponavljajočih se tragedij v Sredozemskem morju, ki jih pooseblja operacija Mare Nostrum, ki jo je leta 2013 začela italijanska vlada. Danes se ta kriza rešuje s heterogenimi pristopi, ki niso vsi združljivi s schengenskim sistemom, saj je v središču reševanja krize pogosto ponovna uvedba nadzora državnih mej. Drugi predlogi so – občasno – usmerjeni v radikalno poglobitev evropeizacije migracij in mejnih politik, kar se kaže v ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada in Evropske agencije za mejno in obalno stražo. Članek temelji na etnografski raziskavi, ki je potekala na jugovzhodu EU; v njem razpravljamo o trenutni dinamiki destabilizacije in ponovne stabilizacije Schengna.
