Leta 2015 si je evropska industrija ilegalnosti za svoje središče izbrala Agadez. To je vodilo v sekuritizacijo meja (vključno z urjenjem nigrske policije s strani EUCAP Sahel), prisotnost mednarodnih organizacij (IOM, UNHCR) in nastanek lokalnih nevladnih organizacij ter medijsko pozornost. Nigrsko predsedstvo je potrdilo nov »zakon glede ilegalne trgovine z migranti«, ki naj bi zaščitil migrante. Pred tem je redno potekal legaliziran transport regionalnih in mednarodnih potnikov čez Saharo, z novim zakonom pa nekdanji prevozniki nenadoma niso postali le tihotapci, obtoženi so bili trgovine z ljudmi. Zakon ni oškodoval le prevoznikov in oskrbovalcev migrantov in njihovih družin, ki jih je nenadoma spremenil v kriminalizirane tihotapce, ampak so tudi poti za migrante postale bolj nevarne. Trgovino z ljudmi, ki naj bi jo preprečeval, pravzaprav šele ustvarja. Ker je Niger zaradi rudnin in svoje umeščenosti strateško pomembna regija in ima tam Evropska unija, še zlasti Francija, strateške interese, avtorica trdi, da gre pri eksternalizaciji migracij za obliko neokolonizacije z nadzorom strateško pomembnega ozemlja.
