Članek tematizira restavracijo evropskega mejnega in migracijskega režima na balkanski poti po zaprtju begunskega koridorja. Najprej ugotavlja, da je treba kriminalizacijo tranzitne migracije razumeti v kontekstu artikulacije globalnih hierarhij – kot zatiranje ekscesne in neavtorizirane mobilnosti podrejenih svetovnih populacij in kot hierarhično vključevanje držav na migracijskih poteh v regionalne imperialne integracije. Nato se osredini na problem državnega nasilja nad ljudmi na poti in na neustreznost njegove kritike na podlagi diskurza prava in človekovih pravic, saj takšna kritika znova obuja suverenistična pojmovanja, ki onemogočajo razumevanje migracijske subjektivitete. Praksa nasilnega kolektivnega vračanja prosilcev in prosilk za azil ne izraža vrnitve monopola nacionalne države nad mobilnostjo ljudi, ampak kaže njeno pomembno vlogo v upravljanju migracij na način mejnega in migracijskega režima. Kritične mejne in migracijske študije uporabljajo pojem režima, da bi izpostavile heterogenost akterjev pri njegovem vzpostavljanju in pokazale, kako so migracije in boji za mobilnost konstitutivni za režim. Članek zagovarja tak pristop in ga ilustrira na primeru teorij konstituiranja modernega trga mezdnega dela na način obuzdenja mobilnosti ter bega in teorij njune konstitutivnosti za suverenost. Takšno razumevanje subjektivitete migracije se v članku pojavlja kot prva strategija razumevanja migracije onkraj diskurza suverenosti in človekovih pravic. Druga je razumevanje skupkov mobilnosti kot mest artikulacije postkolonialne kritike na migracijskih poteh, pri čemer je migracija razumljena kot moč odpiranja Evrope in njene dekolonizacije.
