Razrast varčevalnih ukrepov kot posledica globalne krize finančnega kapitalizma je poleg privatizacije skupnega in razlaščanja ljudi poustvaril tudi nove mehanizme nadzorovanja in kaznovanja: dolg kot temeljno družbeno razmerje se je prenesel tudi na novo socialno zakonodajo in sistem socialnih transferjev, ki so postali orodje kriminaliziranja revščine, poglabljanja razlik, socialne delavce (in sistem socialnega varstva sploh) pa pehajo čedalje globlje v nadzorništvo, moraliziranje in birokratizacijo. Obenem je nova socialna zakonodaja odraz pomanjkanja refleksije o reformi socialne države ter o potrebah in željah ljudi kot temeljnem vodilu oblikovanja programov socialnega varstva – namesto izboljšav pri zagotavljanju dostojnega življenja, ustvarjanju sistema novih socialnih pravic, ki jih zahtevajo nestalne oblike dela in življenja, so ljudje razosebljeni, ponižani, sami in nazadnje predmet vzpenjajočih se sovražnih govorov, šovinizmov in drugih (proto)fašističnih praks. Vpliv varčevalnih ukrepov na socialno varstvo ne zajema zgolj poslabšanja položaja ljudi ter njihove marginalizacije, temveč pomeni tudi korak nazaj za stroko socialnega dela, ki je ljudem čedalje bolj odtujeno in deluje kot podaljšana roka države ter ne nazadnje za skupnosti, kjer ljudje živijo, ki so vedno bolj izčrpane, izpraznjene, se atomizirajo in razdirajo vezi solidarnosti.
