Maja bodo minila tri leta od Dneva antifašizmov, kakor smo poimenovali prvi dogodek, ki smo ga pod naslovom Tu je vse živo izvedli na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Naš prvotni namen je bil opozoriti na porast fašističnih in neonacističnih incidentov na sami fakulteti, vendar je obenem segal zunaj tega ožjega okolja in akademskih zidov, v širšo družbo. V univerzitetni prostor smo zato želeli vnesti problematiziranost sistematične (in sistemske) ravnodušnosti, ki je prevladovala v odnosu do aktualnih manifestacij fašističnih in neonacističnih provokacij. Imeli smo samo dve možnosti: še naprej zatiskati (vsaj eno) oko in se občasno moralistično pridušati na kakšnem hodniku akademskega slonokoščenega stolpa ali pa združiti teorijo s prakso, mišljenje prenesti tudi v delovanje in vzpostaviti resno kritiko sedanjih razmer. Odločili smo se za napornejšo, a tudi bolj zadovoljujočo pot.
Prevladujoči argumenti ravnodušnosti so bili na las podobni argumentom, povezanim z državnim despotizmom v najširšem pomenu besedne zveze: pravzaprav naj ne bi imeli opravka s fašistoidnimi ideologijami in praksami, temveč s sporadičnimi vandalizmi, potenciranim razkazovanjem domoljubja in domoljubnih simbolov ter občasnimi nasilnimi in skrajnimi izpadi, ki so se v takšni ali drugačni obliki manifestirali v fakultetnih in drugih javnih prostorih. Pobuda za resnejši angažma, ki bi omogočal javno upiranje tovrstnim ravnanjem, je torej nastala predvsem z idejo, da je treba spremeniti fakultetno in univerzitetno kulturo ter jo senzibilizirati za bolj kritično, refleksivno in angažirano spopadanje s problemom neofašizma in neonacizma ter drugih večnih fašizmov.
V svojih zgodnjih letih sem dve leti preživel med esesovci, fašisti, republikanci in partizani, ki so streljali drug proti drugemu, in naučil sem se izogibati kroglam. Bila je dobra vaja.
Aprila 1945 so partizani zasedli Milano. Čez dva dni so prišli v malo mesto, v katerem sem takrat živel. To je bil trenutek sreče. Glavni trg je bil poln ljudi, ki so prepevali in mahali z zastavami ter kričali Mimo, Mimo – tako je bilo namreč ime lokalnemu partizanskemu poveljniku. Mimo, nekdanji karabinjerski maresciallo, se je pridružil privržencem generala Badoglia, Mussolinijevega naslednika, in je bil v enem izmed prvih spopadov z ostanki Mussolinijeve vojske ob nogo. Mimo se je torej pojavil na balkonu mestne hiše, bled, opirajoč se na berglo, in z eno roko poskušal pomiriti množico. Čakal sem na njegov govor, kajti vse moje otroštvo je bilo zaznamovano z Mussolinijevimi čudovitimi zgodovinskimi govori, katerih najpomembnejše odlomke smo se v šoli učili na pamet. Tišina. Mimo je spregovoril s hripavim, komaj slišnim glasom. Dejal je: »Meščani, prijatelji. Po tolikih bolečih žrtvah ... nam je uspelo. Slava vsem, ki so padli za svobodo.« In to je bilo vse. Mimo se je vrnil v mestno hišo. Množica je začela spet vzklikati, partizani so dvignili puške in izstrelili častne salve. Otroci smo pohiteli pobirat dragocene naboje, jaz pa sem se povrhu naučil, da pomeni svoboda govora osvoboditev od retorike.
Avtor podaja teoretsko-analitičen premislek h konceptualizaciji fašizma, ki ga v zadnjem delu besedila aplicira na aktualne politično-ekonomske in politične razmere. Za razumevanje fašizma je treba tega izločiti iz zgodovinskega konteksta, čemur mora pri praktični analizi slediti vsakokratna in sočasna ponovna umestitev v aktualne zgodovinske procese v družbi. Avtor predlaga ločevanje med izgrajenim fašističnim redom in fašistoidnimi institucijami, procesi, praksami in diskurzi, ki nakazujejo diferenciacijo med makroravnjo in mikropraksami ter politikami na ravni vsakdanjega življenja. Primeren družbeni kontekst je namreč predpogoj za gradnjo celovitejšega reda, saj daje podlago za premestitev oziroma prenos teh praks na širšo družbeno raven (na primer v razširjen skupek fašistoidnih aparatov in institucij na nacionalni ali nadnacionalni ravni, ki potencialno omogočajo fašistični red). S tem je redefinirana trdna in ostra binarna opozicija med fašističnimi in nefašističnimi družbami, saj v različnih zgodovinskih trenutkih obstaja možnost gibanja od navidezno benignih fašistoidnih praks do protofašističnega konteksta in končno do celovito zgrajenega fašizma. Na ta način pa je mogoče fašizem opazovati in analizirati tudi kot gibanje in proces, ne le kot (zgrajeno) strukturo.
Na prvem dogodku v organizaciji seminarja AntiFa na Fakulteti za družbene vede so kot govorci nastopili:
Diskurz o islamu ali dispozitiv izjav in objekta: Primer islamskega versko-kulturnega centra
(
Avtorja se ukvarjata z dispozitivom, ki ga tvori raven diskurzivnega in nediskurzivnega, izjave in objekti. Pri tem obravnavata predvsem Islamski versko-kulturni center (IVKC) kot dispozitiv, ki ga tvorijo medijsko posredovane izjave o džamiji in islamu in sama arhitekturna zasnova IVKC, predvidena za gradnjo na območju Mestne občine Ljubljana. Analiza se najprej osredini na raven medijsko posredovanih izjav, pri čemer se osredinja na dve obdobji – leti 2003 in 2008 ter deloma na leto 2009. Avtorja ugotavljata, da argumenti proti IVKC temeljijo na esencialističnih predpostavkah, ki se nadgrajujejo v polju fantazmatske grožnje islama, njegove mistifikacije in zavidanja užitka »drugega«. V drugem delu avtorja analizirata arhitekturne rešitve IVKC in pokažeta, kako se izjavljalna raven dopolnjuje z materialno, skupaj pa tvorita normalizacijski dispozitiv. Namreč, kolikor imamo v izjavah prisotno mistifikacijo islama in videnja minareta kot zavojevalca teritorija, v tolikšni meri arhitektura IVKC to korigira, saj deluje demistifikacijsko in kastracijsko. Z uvajanjem transparentnosti, javno dostopnih površin, nižanjem minareta in uvajanjem »zahodnega sodobnega arhitekturnega sloga« se IVKC bolj kot islamski verski in kulturni objekt kaže kot institut njegove normalizacije.
Prispevek predstavlja primer »znanstvenega« utemeljevanja rasizma v psihologiji (t. i. primer Cattell). Avtorica opozarja, da znanstvenega rasizma v psihologiji ne bi smeli obravnavati kot eksces, temveč kot simptom: ni namreč omejen na nekaj psihologov, ki zagovarjajo evgeniko in evolucionizem. Tesno je povezan z (genetsko) redukcionistično konceptualizacijo individuuma in psiholoških razlik in z vlogo psiholoških vednosti v (bio)oblastnih razmerjih. Prispevek se konča z razmislekom o družbeni odgovornosti znanstvenikov in opozarja, da je treba znanstvene koncepte, metodologijo in ugotovitve obravnavati skupaj z njihovimi učinki.
Na okrogli mizi o ekonomskem fašizmu smo si ogledali dokumetarni film Jelene Aščić Gradimo suženjstvo, kot govorci na okrogli mizi, ki jo je moderirala Marta Gregorčič, pa so nastopili:
Lana Zdravković z Mirovnega inštituta,
Aigul Hakimova in Armin Salihović iz gibanja Nevidni delavci sveta,
Irina Vinčić, podiplomska študentka na Fakulteti za družbene vede.
V izrazito antipolitičnem času turbokapitalističnega načina oblikovanja družbe, v kateri je dobiček pomembnejši od ljudi – in živali, narave, družbenih odnosov … pravzaprav česar koli – je postalo jasno, da je treba na novo premisliti koncepte demokracije, predstavništva in identitarizma oziroma komunitarizma, ki se nam ponujajo kot samoumevni, nespremenljivi in dokončni in ki takšno katastrofalno stanje ne le kamuflirajo, temveč tudi aktivno podpirajo in reproducirajo. Ti koncepti, z vsemi svojimi atributi, v resnici producirajo, spodbujajo in ohranjajo strah pred enakostjo, ki ohromi vsako emancipacijsko akcijo. Tekst ponuja premislek o možnosti politike emancipacije in nujno odpira vprašanje drugačnega oblikovanja družbe, takšnega, ki bo temeljilo na solidarnosti, pravičnosti in enakosti kogar koli s komer koli in ne na dobičku, konkurenci in izrabljanju. Ob tem premišljuje načine in možnosti upora ter zastavka oziroma protagonista tega upora in prostora tega upora kot ključno politično vprašanje današnjega časa.
V torek, 2. novembra 2010, je bil na Fakulteti za družbene vede drugi seminar AntiFa v tem študijskem letu in tretji dogodek o sodobnih fašistoidnih praksah ter uporu proti njim. Govorili smo o zgodovinskih povezavah med fašizmom, kolonializmom in imperializmom ter o sodobnih neokolonialnih ter imperialnih praksah. Dogodek smo začeli s posnetkom pogovora z Gašperjem Pleškom, poznavalcem razminiranja in uničevanja odvečnih zalog streliva, ki je bil eden od napovedanih gostov, vendar se dogodka ni uspel udeležiti. V pogovoru je med drugim opozoril na problem glede možnosti za pogojevanje humanitarne in predvsem razvojne pomoči ter tekmovalno naravnanost podjetij, ki se ukvarjajo z razminiranjem in odstranjevanjem orožja, pri čemer je mogoče tudi dobro služiti.
Izhodišče decembrskega seminarja AntiFa na Fakulteti za družbene vede je bil takratni izgon Romov iz Francije. Dogodek je po mnenju nekaterih komentatorjev, pa tudi visokih predstavnikov Evropske unije, spominjal na najtemnejše obdobje preganjanja v času nacizma. Nekateri pa so razlog za množični izgon iskali v poskusih trenutne francoske vlade, da preusmeri pozornost javnosti od korupcijskih škandalov, v katere so bili vpleteni z njo povezani krogi. Predstavnike Evropske unije so pomirila zagotovila predstavnikov Francije, da cilj politike izgonov niso Romi, državljani drugih članic Evropske unije, ampak reveži, ki nimajo zaposlitve in strehe nad glavo, teza o prenašanju pozornosti pa se zdi preveč površna, da bi lahko pripomogla k ustrezni analizi dogodka.
Na okrogli mizi sta nastopila Gal in Bor Kirn.
Avtor opiše diskurzivni premik v osrčju Evrope, kjer se neofašistična tendenca seli v mainstream politično polje, konkretna analiza se dotika zlasti Nemčije, kjer je predstavnik socialne demokracije Thillo Sarazzin s svojo »uspešnico« sprožil pravi stampedo in spodbudil vrsto sistematičnih kampanj proti muslimanom. Avtor sklene, da lahko danes, v luči neoliberalne restrukturacije krize govorimo o vzponu nacionalliberalizma.
Na tej intervenciji AntiFa na Fakulteti za družbene vede, ki je potekala v četrtek, 10. februarja, smo govorili o aktualnih dogodkih v arabskem svetu, še posebej v Egiptu. Ena od zahtev arabskih protestnikov je zavrnitev neoliberalnega tržnega modela, v katerega so vpeti skozi postkolonialni režim; zahteva je več kot očitno neposredno povezana z vsemi nami. Razpravo so odprli Primož Šterbenc, Barbara Skubic, Sami Al-Dhagistani in Mirt Komel. Govorci so naredili izčrpen pregled historičnega in geopolitičnega ozadja aktualnih političnih dogodkov, vsak pa je podal tudi svoj pogled in interpretacijo na dogajanje.
FEBRUAR 2011: Javna tribuna »Gradimo prihodnost« s samoorganizirano skupino delavcev SCT
(
Na javni tribuni »Gradimo prihodnost«, ki je v sredo, 2. februarja 2011, potekala na Fakulteti za družbene vede, so samoorganizirani delavci SCT – aktivisti Nevidnih delavcev sveta (IWW) – in aktivisti socialnega centra Rog predstavili stisko, v kateri so se znašli delavci podjetja SCT Obrati v stečaju. Udeleženci tribune so izvedeli, kako črna je prihodnost, ki jo gradijo vodilni v SCT: legalno, pollegalno in nelegalno izigravanje delavcev, taktična uporaba stečaja za izogibanje izplačilu zaostalih plač in odpravnin, lažne obljube in izsiljevanje, ob vsem tem pa še zakonodaja, ki migrantske delavce postavlja v položaj, v katerem nimajo skorajda nikakršne pogajalske moči v odnosu do delodajalcev, in samovoljno ter nelegalno ukrepanje represivnih aparatov države, ki se zanašajo na to, da delavci niso seznanjeni s svojimi pravicami.
Na okrogli mizi so poleg moderatorke Mace Jogan nastopili tudi:
Leta 2011 je minilo 70 let od ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je povezala večino prebivalstva v odporu zoper okupatorje med drugo svetovno vojno. Zlasti mladi (izobraževani po osamosvojitvi Slovenije) vedo zelo malo o fašizmu in nacizmu, o grozodejstvih in nasilnem raznarodovanju s strani nemškega, italijanskega in madžarskega okupatorja ter o organiziranem delovanju OF v narodnoosvobodilnem boju. Zato je bila v okviru seminarja AntiFa na FDV organizirana okrogla miza »Mi pa nismo se uklonili njih podivjani sili…«. Njen namen je bil dopolnitev in oživitev poznavanja vloge Osvobodilne fronte ter presoja aktualnosti njenega programa z vidika takratnih in sedanjih razmer, tudi v primerjavi z odporniškimi gibanji v drugih evropskih državah, s čimer naj bi pripomogla h krepitvi občutljivosti za različne nove oblike izražanja fašističnih oziroma nacističnih teženj. V prispevku so osvetljene širše družbene okoliščine v zadnjih dveh desetletjih, za katere je značilno izničevanje pomena OF in posredno ali neposredno opravičevanje kolaboracije z okupatorjem. Razcepljenost zgodovinskega spomina se je izrazila tudi na okrogli mizi, pri čemer je prepričljivo prevladovala pozitivna ocena te enkratne zgodovinske organizacije.
Na okrogli mizi, ki jo je moderirala Andreja Vezovnik, so kot govorci nastopili:
Avtor se v članku loteva kompleksnega razmerja med jezikovno ranljivostjo, kot ga razume in pojmuje Judith Butler, in svobodo izražanja v antagonistični družbi, ki jo konceptualizira Chantal Mouffe. Namen članka je odmik od prevladujočega moralizirajočega diskurza, ki nekritično in politično nevtralno pristopa do pojava fašistoidnih in sovražnih diskurzivnih praks, ter podati drugačen pogled na paradoks med svobodo izražanja in regulacijo sovražnega govora. Najprej se osredinim na performativno delovanje besed, ki povzročijo bolečino, ter na vprašanje, kako to diskurzivno podreditev, ki jo poskuša vzpostaviti sovražni govoreči subjekt, spreobrniti na način, ki bo omogočil in dovoljeval kritično delovanje prizadetega subjekta. Poststrukturalističen pogled Butlerjeve na performativno delovanje diskurzov razkrije potencialna polja in priložnosti za kritično delovanje. Mouffina kritična analiza zmerne konsenzualne politike poudari zoženje političnega prostora za izražanje antagonističnih razmerij v družbi kot posledico prevladujoče postpolitične racionalnosti. Avtor na koncu zaključi, da je ustvarjanje odprtega diskurzivnega prostora ključnega pomena za omogočanje kritičnega in subverzivnega spreobračanja sovražnih vsebin in stanja normalnosti.
Na drugem celodnevnem dogodku v organizaciji seminarja AntiFa na Fakulteti za družbene vede, naslovljenem z ALTERNATIVE, sta bili poleg ostalih aktivnosti izpeljani dve okrogli mizi.
Gostje na prvi okrogli mizi, ki jo je moderiral Sašo Slaček in je bila posvečena alternativam ekonomskemu fašizmu, so bili:
Prispevek na primeru položaja migrantskih delavcev v Sloveniji obravnava vprašanje izključujoče in hierarhizirajoče narave državljanstva, pri čemer na migrantske delavce ne gleda kot na pasivne objekte, ampak kot na subjekte, ki izzivajo obstoječe videnje državljanstva in zahtevajo poglobitev in razširitev državljanskih pravic. Delovne migracije v Sloveniji so definirane na podlagi strateških dokumentov, ki urejajo t. i. sekundarni trg dela, hkrati pa ustvarjajo tisto, čemur Etienne Balibar pravi evropski rasizem. Ta je spodbudil migrantske delavce v Sloveniji, da so se organizirali v gibanje Nevidni delavci sveta (IWW), ki ga lahko razumemo kot upor proti obstoječemu vizumskemu režimu. Delavci migranti so s svojim bojem za razširitev polja svobode in destabilizacijo omejevalne migracijske politike postali pomemben del družbene realnosti. Besedilo med drugim obravnava tudi trajna in začasna orodja in metodologije, ki jih aktivisti gibanja, ki je postalo pomemben avtonomni subjekt, katerega delovanja ne moremo prezreti, uporabljajo za organizacijo svojega boja.
V torek, 4. oktobra 2011, je na Fakulteti za družbene vede potekal prvi seminar AntiFa v novem študijskem letu. Na seminarju smo lahko spoznali delovanje radikalne umetniške zadruge Justseeds, ki skozi svoje stvaritve reflektira radikalne družbene, okoljske in politične teme. Seminar sta s kratkim uvodom odprla Božidar Zrinski in Sandi Abram, ki sta na kratko predstavila zadrugo Justseeds in njenega člana Santiaga Armengoda, ki je v nadaljevanju podrobneje predstavil delovanje zadruge, njihov način ustvarjanja ter njihove cilje.
V torek, 8. novembra 2011, je pred Boj za potekal drugi AntiFa seminar v študijskem letu. Številno občinstvo je z govorci aktivno razpravljalo o tem, »Kako daleč (na levico) seže nelagodje s homoseksualnostjo?« Tokrat se kritika ni osredotočila na skrajne konservativne in militantne homofobne argumente, ki prežemajo slovenski javni prostor. Nasprotno, razprava se je dotaknila veliko bolj spolzkega terena, ambivalentnih argumentov in problematičnosti delovanja načelnih podpornikov pravic istospolno usmerjenih.
V torek, 6. decembra 2011, je potekal tretji seminar AntiFa v znamenju anarhističnega gibanja. V predavalnici 10 je potekala delavnica z naslovom ANARHIZEM KOT METODA ORGANIZIRANJA, ki sta jo vodila aktivista Tine in Matevž. Udeleženci so aktivno sodelovali pri nalogi iskanja definicije anarhizma in tako odpirali številna vprašanja, povezana z anarhizmom.
Govorca na dogodku sta bila Mitja Velikonja in Srđan Šušnica.
Nadaljevanje politike z drugimi sredstvi: Neofašistični grafiti in street art na Slovenskem
(
Članek analizira grafitarsko in street art produkcijo skrajnih desničarskih skupin na Slovenskem. Klasifikaciji glavnih tem in identificiranju skupin avtorjev sledi kri-tična analiza. Tovrstno produkcijo je mogoče razumeti vzdolž osi moderni–postmoderni fašizem. Moderni fašizem je neposreden, izključevalen, napadalen, postmoderni pa je še nevarnejši, saj je videti inkluziven, spravljiv, njegova dikcija deluje povezovalno. Njun končni cilj je seveda isti: hierarhična, avtoritarna, etnično in kulturno homogena in korporativno urejena družba. Sklepna ugotovitev je, da gre pri sovražnem govoru na stenah in v tistem v dominantnih institucijah za isti diskurz, pravzaprav za nadaljevanje iste politike z drugimi sredstvi. Nič, kar ni bilo izraženo z grafiti, ni bilo prej že z govornic dominantne politike. Na koncu članka so nanizani primeri »dekontaminacije« javnih površin, torej odstranjevanja ekstremističnih grafitov in street arta ali njihovega kreativnega subvertiranja.
Re/okupacija javnega prostora s sovraštvom in etničnim čiščenjem: pot v etnofašizem. Študija primera: Banja Luka
(
Prispevek analizira simboliko in pomen uličnih etno-religijskih grafitov, gesel in nalepk ter konzumacijo njihovih (pod-)pomenov v Banja Luki, nekoč vojaško-strateškem, danes pa političnem središču Republike Srbske (RS). Etno-religijski grafiti lahko povzročijo burne odzive ter z narativnimi in vizualnimi kodi posredujejo dominantna obeležja, teme in mite – v našem primeru srbskega etničnega korpusa, ki se tudi v povojnem kontekstu s poudarjanjem etno-religijskih razlik, čaščenjem zločinov in vojaških zmag, zmerjanjem in nestrpnostjo zlahka prelevi v sovražni govor. Taka agresivna vidnost »našega« potiska vse drugo in drugačno v nevidnost in podvrže avtocenzuri. Prispevek raziskuje značilnosti in kakovost povezave med produkcijo in konzumacijo etno-fašističnega sovražnega govora v grafitih ter sporočili etno-politične elite RS v javnem, regulativnem in medijskem prostoru. Kontekstualno interpretira diskurz grafitov z vidika državljanske vojne, etničnega čiščenja, napadov na in delitve Bosne in Hercegovine (BiH) ter delovanja političnih elit v Republiki Srbski. Tesna prepletenost med diskurzom ulice in elite kaže, da je populistična legitimacija naštetega še vedno politični cilj, hkrati pa sproža pozabo multietnične preteklosti. Ponuja neprepričljivo kulturno-politično in vojno-emancipatorno »kontinuiteto« in »normalnost« Republike Srbske ter razkriva pravi namen prelivanja krvi, v katerem je nastala.
MAREC 2012: Intervenciji AntiFa: »Vem, zakaj sem ZA!«. Razprava o družinskem zakoniku in Razprava o razmerah v Palestini
(
V okviru seminarja AntiFa sta bila ta mesec na Fakulteti za družbene vede organizirana dva dogodka.
Na intervenciji VEM, ZAKAJ SEM ZA!, ki je v predavalnici 14 potekala v četrtek, 22. marca, ob 14. uri smo razpravljali o takrat najaktualnejši temi v Sloveniji, tj. o predlogu novega družinskega zakonika in o vzrokih, zakaj smo ZA.
Na okrogli mizi, ki jo je moderirala Metka Mencin-Čeplak, so kot govorke nastopile:
Razrast varčevalnih ukrepov kot posledica globalne krize finančnega kapitalizma je poleg privatizacije skupnega in razlaščanja ljudi poustvaril tudi nove mehanizme nadzorovanja in kaznovanja: dolg kot temeljno družbeno razmerje se je prenesel tudi na novo socialno zakonodajo in sistem socialnih transferjev, ki so postali orodje kriminaliziranja revščine, poglabljanja razlik, socialne delavce (in sistem socialnega varstva sploh) pa pehajo čedalje globlje v nadzorništvo, moraliziranje in birokratizacijo. Obenem je nova socialna zakonodaja odraz pomanjkanja refleksije o reformi socialne države ter o potrebah in željah ljudi kot temeljnem vodilu oblikovanja programov socialnega varstva – namesto izboljšav pri zagotavljanju dostojnega življenja, ustvarjanju sistema novih socialnih pravic, ki jih zahtevajo nestalne oblike dela in življenja, so ljudje razosebljeni, ponižani, sami in nazadnje predmet vzpenjajočih se sovražnih govorov, šovinizmov in drugih (proto)fašističnih praks. Vpliv varčevalnih ukrepov na socialno varstvo ne zajema zgolj poslabšanja položaja ljudi ter njihove marginalizacije, temveč pomeni tudi korak nazaj za stroko socialnega dela, ki je ljudem čedalje bolj odtujeno in deluje kot podaljšana roka države ter ne nazadnje za skupnosti, kjer ljudje živijo, ki so vedno bolj izčrpane, izpraznjene, se atomizirajo in razdirajo vezi solidarnosti.
Na okrogli mizi, ki jo je moderiral Domen Dovgan, so kot gostje nastopili:
Avtor v uvodu predstavi razmišljanja o interpretacijah in (ne)razumevanju pomena nogometa, pri čemer poudarja zlasti neustreznost njegove kontekstualizacije. V nadaljevanju se ukvarja z dvema ključnima vprašanjema: s povezavo med nogometom in njegovo umestitvijo v širši družbenopolitični kontekst, pri čemer lahko nogomet zaradi njegovih globalnih razsežnosti obravnavamo kot enega pomembnejših delov globalnega kapitalističnega sistema. Nato poskuša zarisati (sicer tvegano) razmejitev med razumevanjem nogometa (najširši pomen) in nogometne igre (filozofija in kompleksnost igre). Avtor na podlagi dojemanja nogometne igre skozi medsebojne odnose, ki temeljijo na (relativno) enakovrednih vlogah sodelujočih posameznikov, predstavi idejo in potencialnost drugačnih oblik povezovanja in delovanja posameznikov, kolektivov in skupnosti.
V organizaciji Kolektiva AntiFa se je 15. maja zgodil tretji »Dan antifašizmov na FDV«. Tokrat je osrednji dogodek AntiFa potekal pod naslovom ZNANOST KOT IDEOLOŠKI APARAT. Dogodek je ob 11. uri odprl Trenirkarski kotiček, v katerem so obiskovalcem ob vhodu postregli s turško kavo, čajem in baklavo. V avli FDV so se pod sloganom »Prisvoji si knjigo« predstavile znanstvene založbe s publikacijami, ki poudarjajo družbenokritične vsebine. Obiskovalci so lahko dobili knjige po promocijski ceni ali brezplačno.
OKTOBER 2012: (Neo)konservativna restavracija Slovenije in razgradnja javnega diskurza
(
Na Fakulteti za družbene vede je v torek, 9. oktobra, pod naslovom (NEO)KONSERVATIVNA RESTAVRACIJA SLOVENIJE IN RAZGRADNJA JAVNEGA DISKURZA potekal prvi seminar AntiFa v študijskem letu. V dobro obiskani debati, ki jo je povezoval Jernej Amon Prodnik, so sodelovali publicistka in novinarka časnika Dnevnik Tanja Lesničar Pučko, dr. Breda Luthar s Katedre za medijske in komunikacijske študije (FDV) in dr. Jože Vogrinc z Oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti.
NOVEMBER 2012: Medgeneracijski kolonializem: kako z generacijskim egoizmom in okoljsko brezbrižnostjo izkoriščamo prihodnje generacije
(
Na okrogli mizi, ki jo je moderirala Danijela Tamše, so kot govorci nastopili: Dejan Savić, doktorski študent okoljske filozofije na Filozofski fakulteti, Luka Omladič, Filozofska fakulteta, Tomaž Grušovnik, Fakulteta za humanistične študije.
Človeštvo je v globalni ekološki krizi v povezavi s podnebnimi spremembami, kar izziva ustaljene oblike političnega mišljenja in delovanja. Razpravo o pravičnosti apliciramo na prihodnost, pri čemer razumemo čas in naravno okolje kot skupno vez med ljudmi iz različnih časovnih obdobij. Generacijo, ki živi danes, postavimo v odnos z generacijami, ki bodo živele v bližnji in bolj oddaljeni prihodnosti. Pojem »generacizem« nam omogoči pokazati neustreznost odnosa do prihodnjih generacij kot eno izmed oblik diskriminacije. Z uničevanjem globalnega okolja pripadnike prihodnjih generacij postavljamo v kri-vičen položaj na podlagi človekovega časa rojstva. Čas v tem smislu razumemo kot eno od arbitrarnih okoliščin, ki ne zadostuje za temelj razlikovanja med ljudmi. Zagovarjamo pojmovanje medgeneracijske pravičnosti, ki državi nalaga odgovornost za uveljavitev ukrepov za varstvo okolja, tako da zavaruje prihodnje generacije in odpravi generacizem iz naše družbe in gospodarstva. Vpeljemo t. i. zeleno državo, ki naj na podlagi pravičnosti do prihodnjih generacij uveljavi ukrepe za varstvo okolja.
Čeprav so danes zanesljive in verodostojne informacije o negativnem vplivu človeka na stabilnost okolja le dva klika oddaljene od nas, jih precejšnje število ljudi še zmerom vztrajno zanikuje. Zakaj? Raziskave kažejo, da je to, kar lahko imenujemo »okoljsko zanikanje«, posledica socialno-psihološkega spleta okoliščin: če bi odkrito priznali negativne posledice našega življenjskega sloga za okolje, bi morali spremeniti svoj način življenja, ki temelji na potrošništvu. Toda potrošništvo ni preprosto zgolj način izmenjavanja dobrin, temveč okoli njega organiziramo svoj bivanjski smisel, kot to kažejo študije vedenja potrošnikov. Tako informacije o stanju okolja kot posledici človekovega delovanja zavrnemo ali se jim izogibamo, predvsem zato, ker bi njihovo sprejetje vodilo v konflikt med prepričanjem in delovanjem, okoli katerega organiziramo svoj bivanjski smisel. Tak zastavek ima širše družbeno-politične posledice. Najprej gre za vprašanje vzgoje in izobraževanja, ki mora upoštevati aracionalno naravo človeka, potem pa seveda tudi vprašanje možnosti in smeri družbenega delovanja.
Na okrogli mizi sta nastopili Nataša Sukič in Suzana Tratnik, ogledali pa smo si tudi film Marine Gržinič »Razmerja – 25 let lezbičnesekcije ŠKUC LL«.
Avtorica prepleta osebno aktivistično zgodovino in porajanje gejevske, feministične in lezbične iniciative v osemdesetih v Ljubljani. Tako kot so nanjo vplivale izkušnje mednarodnega lezbičnega gibanja in specifika lezbične situacije v okviru socialistične Jugoslavije, je tudi samo lezbično gibanje v Sloveniji pogosto nihalo med svojimi naravnimi zavezniki: feministkami in geji. Slednjič se je osamosvojilo v Lezbično sekcijo LL pri Društvu Škuc, v okviru Metelkove mesta pa vodi lezbični klub Monokel. Od nastanka lezbične skupine leta 1987 je ta v 25-ih letih razvila bogato infrastrukturo programov, dejavnosti in prostorov.
Avtorica v prispevku oriše nastanek in zgodovino prve aktivistične lezbične skupine v vzhodni Evropi in nekdanji Jugoslaviji Škuc LL. Skupina s svojimi kulturno in politično angažiranimi projekti že petindvajset let napada diaspore lesbofobije in homofobije ter socializira družbo v ideale razsvetljenske, vključujoče, solidarne in egalitarne družbe. Avtorica v besedilu prepleta osebno aktivistično zgodovino in razvoj lezbičnega gibanja, od prve iniciative v alternativnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Ljubljani pa vse do danes.
Na okrogli mizi so sodelovali: Klemen Ploštajner, Aleš Črnič, Franc Trček, kolega in kolegica, sodelujoča v antikapitaličnem bloku na protestih.
Prispevek združuje besedili, ki sta nastali v času tretje mariborske vstaje leta 2012. V prvem avtor pojasni imaginarnemu tujcu, zakaj se je v Marboru zgodil vstaja Gotof je!. Pri tem izhaja iz koncepta primarne akumulacije kapitala, ki je značilna za večino tranzicij, ter iz neuspešne reforme lokalne samouprave v Slovenije, katere posledice so lokalni šerifi. V drugem besedilu pa poskuša skozi analizo dogajanja v mestni politki odgovoriti na vprašanje, kakšne volitve potrebuje Maribor.
Pri obeh besedilih gre za sprotno analizo, za teorijo v praksi. Ta je, ker jo praksa seveda prehiteva, šibka. Avtor v tem vidi njeno prednost, ne slabost, saj ne posplošuje tam, kjer še ni mogoče.
Prispevek je krajši razmislek o mestu vednosti in vlogi intelektualcev v sodobni družbi znanja, ki vednost vse bolj podreja logiki blaga in produkcije. S tem so bili subjekti, za katere se predpostavlja, da vedo, in njihovi produkti (znanje) popolnoma potopljeni v mehanizme dominacije, ki se danes vse bolj izvaja v imenu racionalnih, tehničnih, objektivnih zakonov kapitalistične produkcije. Vstajniška gibanja po Sloveniji takšen status intelektualcev postavljajo na laž, saj sili levo intelektualno srenjo, da se ponovno prebudi in svoje znanje uporabi kot orodje emancipacije. Če je fašizem pone-srečena revolucije, je naloga vednosti in intelektualcev, da preprečijo pohod fašizma.
Vstajo v Tuniziji, zasedbe trgov v Španiji, okupacijo Wall Streeta, globalno vstajo 15 oktobra 2011 in nedavne vstaje v Sloveniji lahko razumemo kot novo generacijo vstaj po izbruhu finančne krize. Vsem tem množičnim izrazom ogorčenja in iskanja resnične demokracije je skupno izražanje nepovratne krize neoliberalizma in predstavniške politike. Na osnovi opisa temeljnih značilnosti vstaj od Tunizije do Slovenije lahko opredelimo temeljne teoretske in praktične dileme nastajajoče nove političnosti: razmerja med socialno in politično dimenzijo vstaj ter med heterogenostjo in oblikami političnega organiziranja, vprašanja, kako se upor proti financializaciji izraža v nastajajočih oblikah neposredne demokracije, kako v nastajajočih gibanjih naslavljajo problem manjšin in neposredne demokracije ter kakšna teoretična praksa se lahko zoperstavi redčenju diskurza vstaj in omogoči svobodno produkcijo vstajniških izjav.
BOURDIEU, Pierre (2012): Homo academicus. Ljubljana, Pedagoška fakulteta.
V prevodu Mateja T. Vatovca in Varje Balžalorsky, nad katerim je bdel Drago B. Rotar, je bila v slovenski jezik prevedena še ena monografija francoskega sociologa Pierra Bourdieuja Homo academicus, ki je v Franciji izšla že leta 1984. Pred nami je eksemplarično delo sociologa, ki je v tistem času že zasedal stolico za sociologijo na Collége de France, delo, ki nadgrajuje eno najpomembnejših družboslovnih knjig 20. stoletja La Distinction (1979) in služi kot uvod v morda njegovo najambicioznejše delo La Noblese d’Etat (1989). To je delo, v katerem je Bourdieu uporabil spoznavna orodja sociologije, da bi se spopadel z nezavednimi predpostavkami lastnega polja, kateremu je kot zaobljubljenec z vsemi prednostmi, pomanjkljivostmi, priznanji, razočaranji, a tudi nelagodjem pripadal. In to je tudi delo, ki z »dvojnim branjem« družbenih struktur topološko izrisuje objektivno strukturo specifičnega družbenega polja, » ki ni reduktibilen na vsoto vseh delnih reprezentacij agensov« (Bourdieu, 2012: 26), v katerem pozneje v dia-ialektiki s tem prostorom analiziramo predstave, zaznave, stališča, odločitve in strategije agensov, ki v tem polju delujejo.
