Avtor podaja teoretsko-analitičen premislek h konceptualizaciji fašizma, ki ga v zadnjem delu besedila aplicira na aktualne politično-ekonomske in politične razmere. Za razumevanje fašizma je treba tega izločiti iz zgodovinskega konteksta, čemur mora pri praktični analizi slediti vsakokratna in sočasna ponovna umestitev v aktualne zgodovinske procese v družbi. Avtor predlaga ločevanje med izgrajenim fašističnim redom in fašistoidnimi institucijami, procesi, praksami in diskurzi, ki nakazujejo diferenciacijo med makroravnjo in mikropraksami ter politikami na ravni vsakdanjega življenja. Primeren družbeni kontekst je namreč predpogoj za gradnjo celovitejšega reda, saj daje podlago za premestitev oziroma prenos teh praks na širšo družbeno raven (na primer v razširjen skupek fašistoidnih aparatov in institucij na nacionalni ali nadnacionalni ravni, ki potencialno omogočajo fašistični red). S tem je redefinirana trdna in ostra binarna opozicija med fašističnimi in nefašističnimi družbami, saj v različnih zgodovinskih trenutkih obstaja možnost gibanja od navidezno benignih fašistoidnih praks do protofašističnega konteksta in končno do celovito zgrajenega fašizma. Na ta način pa je mogoče fašizem opazovati in analizirati tudi kot gibanje in proces, ne le kot (zgrajeno) strukturo.
