Avtorja se ukvarjata z dispozitivom, ki ga tvori raven diskurzivnega in nediskurzivnega, izjave in objekti. Pri tem obravnavata predvsem Islamski versko-kulturni center (IVKC) kot dispozitiv, ki ga tvorijo medijsko posredovane izjave o džamiji in islamu in sama arhitekturna zasnova IVKC, predvidena za gradnjo na območju Mestne občine Ljubljana. Analiza se najprej osredini na raven medijsko posredovanih izjav, pri čemer se osredinja na dve obdobji – leti 2003 in 2008 ter deloma na leto 2009. Avtorja ugotavljata, da argumenti proti IVKC temeljijo na esencialističnih predpostavkah, ki se nadgrajujejo v polju fantazmatske grožnje islama, njegove mistifikacije in zavidanja užitka »drugega«. V drugem delu avtorja analizirata arhitekturne rešitve IVKC in pokažeta, kako se izjavljalna raven dopolnjuje z materialno, skupaj pa tvorita normalizacijski dispozitiv. Namreč, kolikor imamo v izjavah prisotno mistifikacijo islama in videnja minareta kot zavojevalca teritorija, v tolikšni meri arhitektura IVKC to korigira, saj deluje demistifikacijsko in kastracijsko. Z uvajanjem transparentnosti, javno dostopnih površin, nižanjem minareta in uvajanjem »zahodnega sodobnega arhitekturnega sloga« se IVKC bolj kot islamski verski in kulturni objekt kaže kot institut njegove normalizacije.
