Avtor se v članku loteva kompleksnega razmerja med jezikovno ranljivostjo, kot ga razume in pojmuje Judith Butler, in svobodo izražanja v antagonistični družbi, ki jo konceptualizira Chantal Mouffe. Namen članka je odmik od prevladujočega moralizirajočega diskurza, ki nekritično in politično nevtralno pristopa do pojava fašistoidnih in sovražnih diskurzivnih praks, ter podati drugačen pogled na paradoks med svobodo izražanja in regulacijo sovražnega govora. Najprej se osredinim na performativno delovanje besed, ki povzročijo bolečino, ter na vprašanje, kako to diskurzivno podreditev, ki jo poskuša vzpostaviti sovražni govoreči subjekt, spreobrniti na način, ki bo omogočil in dovoljeval kritično delovanje prizadetega subjekta. Poststrukturalističen pogled Butlerjeve na performativno delovanje diskurzov razkrije potencialna polja in priložnosti za kritično delovanje. Mouffina kritična analiza zmerne konsenzualne politike poudari zoženje političnega prostora za izražanje antagonističnih razmerij v družbi kot posledico prevladujoče postpolitične racionalnosti. Avtor na koncu zaključi, da je ustvarjanje odprtega diskurzivnega prostora ključnega pomena za omogočanje kritičnega in subverzivnega spreobračanja sovražnih vsebin in stanja normalnosti.
