V članku raziskujemo politiko avtonomnih prostorov. Njihovo naracijo upora razumemo v kontekstu nenehnega gibanja proti dominantnemu družbenemu redu, ki že s svojim obstojem omogočajo generiranje subverzivnih praks in gradnjo odnosov, ki so radikalno drugačni od obstoječih. Avtonomne prostore obravnavamo kot potencialno subverzijo, katere realizacija je odvisna od nenehnega prespraševanja lastnih praks. Metelkovo je eden od takih potencialov oziroma razpok v boju proti kapitalističnemu sistemu. Država in kapital poskušata Metelkovo disciplinirati, normalizirati in si jo podrediti – s tem pa jo oropati njenega subverzivnega potenciala – z različnimi mehanizmi, ki jih obravnavamo v prispevku. Z zagovorom metelkovske heterogenosti kot oblike nasprotovanja poskusom discipliniranja skušamo prikazati njene emancipatorne potenciale.
