V članku opišem pogoje za nastanek kapitalizma, in sicer jih postavim v nove družbene pogoje od 13. do 15. stoletja, v katerih so se fevdalci, duhovščina, agrarni veleposestniki in aristokracija združili v vladajoči razred kot odziv na globoke družbene konflikte. Med 16. in 17. stoletjem smo bili priča vzpostavitvi centralizirane države, ki je sočasno nadzorovala vse vidike reprodukcije, odvzela evropskim delavcem sredstva za preživetje, si podredila produktivnost avtohtonega ameriškega in afriškega prebivalstva ter zasužnjila delovno silo v rudnikih in na plantažah. K temu dodam feministično interpretacijo Silvie Federici, ki trdi, da je takratna vladajoča elita v razredne konflikte in dominacijo uvedla tudi dominacijo in konflikt moških z ženskami. To navežem na Öcalanovo trditev, da sta se moška dominacija in izkoriščanje žensk oblikovala že z vzpostavitvijo sumerske družbe, za katero je značilna reorganizacija družbe v obliki centralistične države, ekstraktivnega gospodarstva, kolonializma, poniževanja žensk ter vzpostavitve koalicije med močnim moškim, svečenikom in šamanom. Zaključim tako, da pokažem na strukturno povezavo med centralističnimi mehanizmi upravljanja z lastnino, ki jih je uporabljal tempelj, kolonialnimi praksami, ki so endogene in endemične za centralizirane zgodnje mestne države, in kapitalistično prakso, ki jo še danes lahko prepoznamo in se kaže v obliki povečanega nasilja nad ženskami, razlastitve skupne lastnine in kolonializma.
