Članek opazuje smiselnost v naslovu publikacije postavljene dialektično zaostrene izbire med fenomenološkim in sociološkim opazovanjem glasbe. Na podlagi obravnavanega zgodovinskega primera poskuša pokazati, da epistemološke težave z glasbo, ki se pri podrobnejšem pogledu izkažejo za težave percepcije glasbe, niso novost. Skozi drugačen zgodovinski položaj poskuša opozoriti na preddoločenost posameznih dejavnosti v glasbeni kulturi s sposobnostmi posameznika in njegovega razvijanja »glasbenih možganov«, kar v enačbo vključuje čedalje hitreje razvijajočo se nevropsihologijo ter zmanjšuje uporabnost analize s pomočjo idealnih tipov. Po drugi strani pa poskuša opozoriti tudi na posledico recepcijskega primanjkljaja, ki se kaže v površnem ali predvsem kulturno zaznamovanem razumevanju pojma glasba. Na njem temelječe rešitve se po pravilu izkažejo kot nezadostne pri soočenju z glasbenimi fenomeni drugih časov ali kulturnih okolij. Zato rešitev epistemoloških vprašanj vidi v ohranjanju fenomenološko-sociološkega primeža, ki sistemsko uravnotežuje znanstveno opazovanje glasbe.
