Ideja emancipirane instrumentalne glasbe, porojena v kontekstu lepih umetnosti, je oblikovala zahtevo po razumevanju glasbe, ki jo v idealizirani podobi oblikuje osamljen nerazumljen genij. Skrito bistvo umetnikove izpovedi more razumeti le kongenialna duša, ki v umetnosti najde prikrite kode njenega estetskega bistva. Sistem lepih umetnosti obenem postavi za temeljno predpostavko možnost zaobjetja estetskega bistva v neposredni izkušnji, »popolnost čutne zaznave« (»perfectio cognitionis sensitivae«). Vendarle je jasno, da umetnostnih sodb nikoli zares ne opredeljuje le neposredna čutna zaznava, saj je nezanesljiva, nepopolna in določena s preštevilnimi (ideološkimi, socialnimi, historičnimi, estetskimi itd.) dejavniki, zato potrebuje kritični pretres. Hkrati pa spoznanje teh mehanizmov zagotavlja le delno razumevanje umetnosti, saj zanemarja predmet estetske kontemplacije. Zato je nujna refleksija sistemov »razumevanja glasbenega razumevanja«, torej širša hermenevtska analiza vpetosti glasbe v referenčni kontekst, v katerem se tvorijo glasbeni pomen, smisel, užitek in vrednost.
