Članek ponuja fenomenološki pogled na improvizirano glasbo, glasbeno prakso, ki je pogosteje predmet sociologije glasbe. V socioloških člankih je vprašanje glasbe v družbi praviloma postavljeno pred vprašanja družbenosti v glasbi sami, zato lahko nanje poskusimo odgovoriti s fenomenološko analizo improvizacijskega momenta. Avtor poskusi to storiti z razločevanjem med improvizacijo in kompozicijo, pri čemer se izkaže, da je razlika med njima tudi razlika med subjektivnim, notranje zaznanim časom in med spominsko časovno reprodukcijo – improvizacija slavi vživetost v čas življenja, ki je tudi čas žive družbe, kompozicija pa svojo invencijo najde tudi v sprožanju spominskih asociacij.
