Na prostorskem in družbenem presečišču globalnih procesov, ki jih poganjajo kapitalistični interesi, je Avtonomni kulturni center Metelkova, upoštevaje vso dedi-ščino njene specifične trajektorije, dvajset let po zasedbi stare vojašnice pred izivom, da enkrat več prepozna, kako se ti procesi praktično izražajo v njenih vsakodnevnih srečanjih z organi oblasti na eni strani ter v dinamiki na njenih dvoriščih, klubih in ostalih prostorih. Vsesplošno družbeno opustošenje, ki je rezultat neoliberalnega pohoda na družbo tudi avtonomne prostore sooča s temeljnim vprašanjem: kakšna je lahko njihova vloga v pogojih napredovanja opustošenja? Ali lahko služijo kot vozlišča za organizacijo potreb nove družbene margine? Kaj bi to v praksi sploh pomenilo?
