Tekst analizira delo pisateljice in pesnice Pavline Pajk (1854–1901), ki velja danes za »prvo damo slovenskega ženskega romana«, vendar je bilo njeno ustvarjanje večino časa deležno omalovaževanja, spregleda in nerazumevanja. Pavlina Pajk je namreč med drugim sodila med tiste »neprimerne, pretirane emancipiranke«, »georgesandistke«, kot so jih označile feministke s preloma iz 19. v 20. stoletje, ki so s svojim življenjem in delom sprožale radikalnejša razredna, stanovska, spolna in seksualna, skratka, identitetna vprašanja, kot je takrat določal uveljavljeni nacionalni kanon. Med drugim je zagovarjala spolno relativnost in nasprotovala spolnim in seksualnim konvencijam svojega časa. V mnogih njenih delih lahko najdemo elemente romantičnega prijateljstva, specifične oblike ljubezni med ženskami, v ameriških in evropskih družbah pogoste vse do zgodnjega 20. stoletja. S tem lahko razbiramo predhomoseksualni oziroma predlezbični diskurz v literaturi 19. stoletja na Slovenskem.
