Od osemdesetih let prejšnjega stoletja se zdi, da neoliberalizem nadomešča socialno demokracijo kot dominantno platformo ekonomskih in socialnih politik. Povedano velja za vse kapitalistične formacije socialnega. Opremljen z idejami privatizacije kot vulgarna redukcija liberalizma vnaša v razumevanje družbe nevarne elemente instrumentalnega racionalizma, suženjskega fatalizma, egoističnega individualizma, obenem pa nas spontano prepričuje o zunanje neizogibnih ekonomskih zakonitostih, zahteva logiko Smithove »nevidne roke«, slepo pokoritev državljana in njegovo podrejanje v vseh sistemih delovanja. Neoliberalizma ne smemo razumeti preprosto kot razširitev pravil trga in omejevanje vpliva države, v njem moramo ugledati radikalno rekonfiguracijo širših razmerij med državo in trgom, nekaj drastično intervenirajočega v samo socialno bistvo človeka, njegovo naravo in družbeno vlogo.
Danes je esencialno izhodišče neoliberalizma, enega najbolj razširjenih konceptov ekonomske politike države, nekakšna implicitna vera v trg, ki da je sam v sebi zmožen najbolj pravično in učinkovito urejati ekonomska in družbena razmerja med ljudmi. Čudežna moč svobodnega trga naj bi zahtevala odsotnost države in njenega vpletanja v zakonitosti trga, vse skupaj pa naj bi zagotavljalo gospodarsko učinkovitost in proizvajalo svojevrstno socialno pravičnost – ki si seveda ne zasluži tega imena. Čeprav vemo, da se je ta model ekonomske in socialne urejenosti npr. v skandinavskih državah že postavil na glavo, saj tam močna in učinkovita država lahko uspešno nadomešča domnevno učinkovitost trga, četudi npr. nemško gospodarstvo deluje ekonomsko učinkovito ob močni državi in njenem soupravljanju večjih podjetij, tudi ob navzočnosti sindikatov, se nam ob tem zarisuje temeljni paradoks prostega trga – ta deluje in je uspešen le tam, kjer ga regulira, vzpostavlja in nadzoruje učinkovita in močna država. Svobodnega trga in države ne smemo nujno razumeti kot ekonomsko dihotomijo, kot izključevalna nasprotja, temveč lahko eden deluje le v sozvočju z drugim in v sožitju z njim.
Prispevek govori o učinkih globalizacije in neoliberalnih politik v visokem šolstvu. Glede na paradigmatski preobrat v razumevanju družbene vloge splošnega izobraževanja in znanja na splošno se univerze, zlasti tiste, ki so oddaljene od centrov globalnega kapitala, kot raziskovalne ustanove spontano podrejajo interesom kratkoročnega dobička, kot izobraževalne ustanove pa se preobražajo v tovarne za produkcijo »uporabnega« znanja. Avtorja to ponazorita s primerom Univerze v Mariboru, ki se v svojih uradnih strategijah izrecno opredeljuje za podjetniški tip univerze, pri čemer skuša uničujoče učinke finančnih pritiskov promovirati kot razvojno priložnost. Težnja po fleksibilizaciji dela na univerzi delavce postavlja v čedalje bolj negotov položaj, kakovost študija pa vidno pada; vendar smo priča svojevrstnemu paradoksu: člani akademske skupnosti in študenti omenjenim procesom v čedalje večji meri dejavno asistirajo.
Glavni namen tega članka je, da v perspektivi zadnjih dveh desetletij ponudi premislek visokošolskih reform v regiji, ki geografsko obsega Slovenijo ter še sedem držav t. i. Zahodnega Balkana. Vodilno vprašanje pri tem je, katere so bile glavne značilnosti visokošolskih reform v teh državah po letu 1990 in kakšno je bilo njihovo razmerje do mednarodnih procesov in premikov v visokošolskih politikah (policy). Še zlasti se bomo osredinili na pojav politizacije in privatizacije visokega šolstva, implementacijo bolonjskega procesa ter na dihotomijo mednarodnih norm in lokalnih identitet. Ob zadnjem vprašanju bomo obravnavali še vprašanje razmerja med centri in periferijami v kontekstu visokošolskih politik. Na tej podlagi bomo v sklepu kritično preverili vprašanje, ali v kontekstu sodobnega razvoja visokega šolstva t. i. periferne države danes igrajo zgolj vlogo nekakšnih ‘policy kolonij’.
Avtoričin namen je pokazati prevladujoče težnje v razpravah o enakosti med spoloma v vzgoji in izobraževanju danes. Videti je, da so koordinate čedalje bolj ustaljene: standardizirani mednarodni pristopi k raziskovanju vzgoje in izobraževanja so tesno povezani s političnimi in gospodarskimi imperativi. Vprašanje o enakosti med spoloma je odrinjeno, saj uspeh deklet na mednarodnih testih domnevno kaže na doseženo enakost. Zdaj se govori o »postfeminističnih uspešnih dekletih« na eni strani in »neuspešnih fantih« na drugi. Avtorica pokaže, da »retorika« enakih možnosti izvira iz precej zoženega fokusa na to, kaj pomeni enakost med spoloma v izobraževanju. Ta analiza je dopolnjena s širšim pogledom na postfeministično pokrajino (kjer je feminizem viden kot nepotreben), ki jo bolj in bolj zaznamuje neoliberalna logika praktičnosti, širši edukacijski cilji pa so potisnjeni ob stran. Ta razvoj v smeri neoliberalnega diskurza odličnosti so že podrobno analizirali v anglo-ameriški teoriji. Slovenija tudi nekako že sledi tem korakom, skupaj s promocijo kulture standardov in dosežkov.
Namen članka je (a) prikazati in jedrnato pojasniti družbeno-zgodovinske pogoje vznika postmodernizma kot družboslovne paradigme, ki je od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej – v t. i. »času neoliberalizma« – postala glavni in najpomembnejši tekmec marksovske sociologije, tj. materialističnega pojmovanja zgodovine in razredne analize; (b) pokazati, zakaj je postmodernistična kritika takšne sociologije neupravičena; (c) nakazati teoretske in politične implikacije postmodernističnega obrata in vzajemnega marginaliziranja marksovske sociologije. Sklep članka je, da je obrat k postmodernizmu ne samo nepotreben, temveč zaradi svojega neutemeljenega izrivanja marksovske sociologije celo regresiven.
Teorije človeškega kapitala postajajo čedalje pogostejša referenca tako novejših pedagoških teorij kot političnih načrtov reform znanosti in izobraževanja. Kot del splošne ideologije družbe znanja, teorije človeškega kapitala pomenijo ideološko apologijo neoliberalnih trendov na področju znanstvenih in izobraževalnih politik. Povečanje vlaganja v človeški kapital na družbeni in individualni ravni naj bi povečalo tako konkurenčnost gospodarstva kot zaposljivost in blaginjo posameznikov.
V prvem delu članka orišemo intelektualno zgodovino in družbeno-politični kontekst razvoja teorij človeškega kapitala. Drugi del je namenjen kritiki neoliberalnega enačenja dela s kapitalom ter teorije, po kateri investicije v človeški kapital prinašajo dobiček tudi posameznim delavcem. V tretjem delu opišemo splošno družbeno-zgodovinsko dinamiko razvoja visokotehnološkega kapitalizma in pokažemo, da “investicije v človeški kapital” in ekonomske inovacije ne pomenijo povečanja splošne družbene blaginje. V zadnjem, četrtem delu se podrobneje ukvarjamo z učinki aktualnih visokošolskih reform na izobraževalni proces in delovne razmere na javnih univerzah.
Osrednji cilj prevoda tega prispevka ni podajanje obširne razlage vpliva neoliberalnih idej in neoliberalne politike na avtoriteto (v vseh njenih oblikah) univerze in univerzitetnih profesorjev. Cilj je precej skromnejši: zarisati osnutek teoretičnega ogrodja, ki nam bo pomagal razumeti, kaj je bistvo avtoritete; pokazati, da ima odnos med avtoriteto in zaupanjem ključno vlogo pri razumevanju vpliva neoliberalne politike na avtoriteto univerze in univerzitetnih profesorjev; razmisliti o avtonomiji profesorjev predvsem kot spoznavnih avtoritet in poudariti, da to, kar profesorja naredi za spoznavno avtoriteto, ni resnica tega, kar reče, ampak verjetje študentov, da je resnično; in razkriti nekaj problemov, povezanih z avtoriteto, avtonomijo univerze in neoliberalno politiko.
V članku poskušamo razumeti dvoje: (1) najprej na splošno, kako v dobi »človeškega kapitala« poteka neoliberalni napad na šolo, in nato (2), kakšno obliko je ta napad dobil pri nas. Danes lahko v vseh razvitih kapitalističnih državah opazujemo podrejanje šole ekonomiji, a medtem ko se v nekaterih najbolj razvitih državah to podrejanje dogaja ob nezmanjšanih vlaganjih v šolo, je ta napad pri nas veliko bolj neposreden in surov – oblast pričakuje podrejanje šole trgu ob hkratnem manjšanju vložkov vanjo. V obeh primerih pa velja, da do napada, ki šolo podreja kapitalu, ne bi prišlo, ali bi se zgodil veliko teže, če ga ne bi spremljal novi šolski diskurz, h kateremu veliko prispevajo sami učitelji, bodisi s pasivnostjo bodisi z nerazumevanjem sodobne šolske stvarnosti. V članku se pretežno opiramo na delo Christiana Lavala Šola ni podjetje.
Osnovna predpostavka ideje enakih možnosti je, da so priložnosti za doseganje zastavljenega cilja med vsemi posamezniki, ki konkurirajo za določen selektivni položaj, enake oz. da imajo posamezniki za uresničitev zastavljenega cilja poštene enake možnosti. Čeprav velja, da so enake možnosti eden osnovnih mehanizmov pravične oz. poštene distribucije selektivnih družbenih položajev ter s tem povezane socialne mobilnosti, ostaja ideja poštenih enakih možnosti razpeta med vrsto konkurenčnih političnih projektov, npr. egalitarni liberalizem, libertarno politično teorijo, multikulturalizem itn. Pričujoči prispevek problematizira dve osnovni razsežnosti problematike enakih možnosti, na katera obstoječe razprave o enakih možnostih ne ponujajo enoznačnega odgovora, in sicer problematiko poštenosti enakih možnosti in problematiko merila oz. valute poštenosti. V sklepnem delu prispevka sta predstavljena osnovna paradoksa, ki določata tako smer razprave kakor tudi morebitnih rešitev zagotavljanja poštenih enakih možnosti v okviru procesa konkuriranja za selektivne družbene položaje.
Kako se piše zgodovina družbenih obrobij? Kako poteka zgodovinjenje margine? Ali sploh poteka? Visoka nacionalna zgodovina, umetnostna zgodovina, literarna zgodovina, antropologija, etnologija, sociologija, arheologija in drugi akademski diskurzi, ki se ukvarjajo s človekom in družbenimi sistemi v minulih zgodovinskih obdobjih, pojem ženske homoerotike dosledno cenzurirajo. Ženskih homoerotičnih razmerij, biografij, zgodovinskih osebnosti, likov iz preteklosti itd. v uradni zgodovini bodisi sploh ni mogoče najti zaradi sistematičnega izbrisa – prezrtja, izpuščanja in zamolčevanja, bodisi znanstveni diskurz lezbištvo mutilira – zastira, kamuflira, kodira, filtrira, prikrojuje in ukaluplja v strejt režim. Strategije skrivanja ženske homoerotike so strukturni del večinskega toka znanosti in njenega aparata.
Leta 1979 je zgodovinarka Blanche Wiesen Cook zapisala: »Stare fantazije težko umrejo; heteroseksistično zanikanje realnosti, raznolikosti, širokega razpona razmerij resničnega užitka med ženskami še naprej prevladuje.« Pravi, da se historično zanikanje lezbištva odraža kot vztrajno zavračanje prepoznanja obstoja različnih oblik emocionalnih in erotičnih izkušenj in razmerij med ženskami (Cook, 1979). Danes ji lahko le pritrdimo, a vmes je minilo petintrideset let.
Zgodovinski diskurz je pri vprašanju zgodovinske vloge, aktivnega prispevka in sploh participacije žensk posejan s 'slepimi pegami'. Ta praznina je toliko bolj očitna, ko gre za večinskemu spolnemu modelu alternativne kategorije žensk. Če so ženske umetnice na splošno, kot notranje nediferenciran, amorfni spolni monolit, v zgodovinopisju umetnosti in raziskavi umetniških praks pomanjkljivo reprezentirane, potem so neheteronormativne ženske kot odklonska manjšina sploh 'nevidne'. Pri tem ne gre le za heteronormativizem in heteroseksizem večinske umetnostne zgodovine, temveč tudi za fobije feministične teorije. Bistveno vprašanje je, kdaj, kako in zakaj biografski pristopi v analizi umetnosti ostajajo neodzivni na biografske specifike zunaj glavnega toka družbeno afirmativnega, in zakaj je v biografski optiki pomembno detektirati izgubljene elemente skozi ostreje fokusiran objektiv.
Avtoportreti Naste Rojc Zgodnji primer prikaza lezbične seksualne identitete v hrvaški moderni umetnosti
(
Analiza serije avtoportretov hrvaške umetnice Naste Rojc, nastalih med letoma 1912 in 1925, kaže, da gre za načrtovano celoto, z vnaprej določenim ciljem, katerega kompleksni pomen je mogoče najbolj natančno razbrati znotraj kod lezbične subkulture iz začetka stoletja. Z vrsto izbranih likovnih sredstev in kompleksnim procesom proizvodnje pomenov se direktno vključuje v krog slikark, kot so Romaine Brooks, Hanna Gluckstein ali Jeanne Mammen, ki igrajo osrednjo vlogo pri projektu graditve vizualnega sistema predstave in kulturne artikulacije novega tipa seksualniziranega ženskega subjekta v obdobju zgodnjega modernizma. Svoj projekt graditve vizualnega in kulturnega izraza lezbične seksualnosti začenja celo bolj zgodaj, kot je to primer v »naprednejših« evropskih okoljih, in ga, s precizno metodologijo proizvodnje pomenov, zaključuje v trenutku, ko ta kulminira v metropolah modernizma, kar postavlja v negotovost tudi tradicionalno tezo o obrobnem pomenu hrvaške umetnosti tega časa.
Članek skozi primer filma Nitrate Kisses, prvega dela t. i. zgodovinske trilogije lezbične režiserke Barbare Hammer, nakaže smer konceptualizacije alternativnih zgodovin. Skozi film lahko zastavimo vprašanja, kako rekonstruirati fragmentirano lezbično zgodovino tako, da najdemo kontinuum skupnosti skozi čas in ugotovimo, kdo spada v zgodovine lezbištva in kdo je bil izključen iz njih. Na drugi ravni nam film odpre možnosti alternativne historiografije, ki se ne ukvarja le s procesi izključitve in rekonstrukcijo zgodovine v narativno pripoved, temveč išče vezi pripadanja v fragmentirani afektivni zgodovini dotika.
Besedilo zgodovinarke Lillian Faderman je povzeto iz njene knjige Čudna dekleta in ljubimke iz somraka: Zgodovina lezbičnega življenja v Ameriki v 20. stoletju, ki je izšla leta 1991 pri založbi Univerze Columbia. Za pričujočo številko Časopisa za kritiko znanosti sta prevedena avtoričin uvod in prvo poglavje. Avtorico zanima, kot pravi sama, razvoj ljubezni med ženskami v Ameriki v 20. stoletju, začenši z institucijo romantičnega prijateljstva, ki je dosegla zenit ob prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je večje število žensk srednjega razreda prvič v zgodovini lahko začelo neodvisno in samostojno preživljati. Knjiga na splošno sledi razvoja lezbičnih subkultur, obenem pa skuša ponuditi tudi poglede tistih lezbijk tako iz preteklosti kot iz sodobnosti, ki so ostale zunaj njih, tistih, katerih življenja so potekala ali še vedno potekajo predvsem ali izključno v heteroseksualnih skupnosti in ki jih lahko razumemo kot lezbična le zaradi njihove skrivne seksualne identifikacije. Omenimo naj še, da je v slovenskem jeziku že leta 2002 pri založbi Škuc Vizibilija izšlo delo Lillian Faderman Več kot ljubezen moških: Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti.
»Vesela, priletna, samoživeča gospa z gradu Rauhenstein«: Elementi romantičnega prijateljstva v delih Pavline Pajk
(
Tekst analizira delo pisateljice in pesnice Pavline Pajk (1854–1901), ki velja danes za »prvo damo slovenskega ženskega romana«, vendar je bilo njeno ustvarjanje večino časa deležno omalovaževanja, spregleda in nerazumevanja. Pavlina Pajk je namreč med drugim sodila med tiste »neprimerne, pretirane emancipiranke«, »georgesandistke«, kot so jih označile feministke s preloma iz 19. v 20. stoletje, ki so s svojim življenjem in delom sprožale radikalnejša razredna, stanovska, spolna in seksualna, skratka, identitetna vprašanja, kot je takrat določal uveljavljeni nacionalni kanon. Med drugim je zagovarjala spolno relativnost in nasprotovala spolnim in seksualnim konvencijam svojega časa. V mnogih njenih delih lahko najdemo elemente romantičnega prijateljstva, specifične oblike ljubezni med ženskami, v ameriških in evropskih družbah pogoste vse do zgodnjega 20. stoletja. S tem lahko razbiramo predhomoseksualni oziroma predlezbični diskurz v literaturi 19. stoletja na Slovenskem.
Prispevek predstavlja slovensko pisateljico in popotnico Almo M. Karlin skozi dve prizmi – javno in zasebno. Avtorica sprva povzame najbolj znana dejstva o življenju in delu Alme Karlin: opiše njeno pot okoli sveta, njeno motiviranost za pisanje literarnih in potopisnih del, umesti jo v jezikovno in politično okolje ter prikaže njen prispevek k dekonstrukciji pričakovane vloge ženske v začetku 20. stoletja. Avtorica v pričujočem tekstu izpostavi doslej prikrite, zamolčane ali namerno izpuščene dele Almine zasebnosti, na primer njen odnos do ljubezni in telesnosti, osvetliti pa želi tudi vprašanja o Alminih razmerjih z moškimi. Največ pozornosti avtorica posveti odnosu med Almo Karlin in Theo Gamelin ter s tem povezanimi domnevami o Almini lezbičnosti. O tem govori skozi prizmo pojma romantično prijateljstvo. Sprašuje se, ali je tudi znanost, ki ne predstavi vseh možnih interpretacij Alminega življenja in identitete, povsem podlegla heteronormativnosti.
V intervjuju je predstavljena Majda Kne, sodobna slovenska pesnica in knjigarka, organizatorica kulturnih dogodkov in občasna prevajalka. Kot avtorica dveh svojstvenih pesniških zbirk (izdanih l. 1978 in l. 1980) je zarezala v slovensko literarno zgodovino, njene lezbične verze pa je kot take kontektstualizirala lezbična literarna scena v reviji Lesbo šele 20 let po objavi njenega prvenca. Pogovor razgrinja pesničino vstopanje na literarno sceno, odzive na njeno izostreno pisavo in oriše duh časa. Govori o oblikovanju pesničinega literarnega imaginarija ter predstavi njeno razmišljanje o označevalcih literature kot lezbične in druge, o (ne)pomembnosti tovrstnih umestitev literature ter o intervjuvankinem odnosu do osebnih okoliščin v razmerju do pisanja.
Od refleksa k spoznanju: spol ne bo več določevalna lastnost. O romanu Ime mi je Damjan Suzane Tratnik
(
Članek je analiza romana Suzane Tratnik Ime mi je Damjan, ki je prvič izšel leta 2001 pri Založbi Škuc, v letu 2014 pa ga je ponatisnila založba Mladinska knjiga. Roman se ukvarja z aktualnimi vprašanji: na popoln način izriše eno od poti mladega človeka z družbeno nekonvencionalno, transspolno identiteto. Damjanovo utemeljevanje lastne identitete je bistvo romana, ki na popoln način izpoveduje zgodbo, ki se v zadnjih desetletjih pospešeno artikulira, aktualizira in odpira v javnosti, zgodbo o prisili spolne identitete in individualnih načinih osvobajanja od nje. Ponovimo za Patrickom Califio, transseksualnim aktivistom: »Upam, da mladi ljudje z različnimi spolnimi identitetami ne bodo dovolili, da jih spolna blaznost kulture uniči.« Pričujoči članek Nataše Velikonje je bil naročen kot spremna beseda k drugi izdaji romana pri založbi Mladinska knjiga, besedilo je uredništvo mladinskega leposlovja sprva sprejelo in odobrilo brez pripomb, pozneje pa je bilo zavrnjeno, saj naj bi bilo preveč zahtevno za mladinsko bralstvo.
BIFO - BERARDI, Franco (2013): Duša na delu. Ljubljana: MASKA.
Današnja finančna kriza je razgalila pravi obraz neoliberalnega kapitalizma in na lastni koži smo občutili tragične posledice deregulacije, privatizacije in fleksibilizacije. Povečanje števila bbrezposelnih, osebnega dolga in ljudi, ki padejo pod prag revščine, ima kot izrazito posledico znatno povečanje števila samomorov in poskusov samomorov ter naglo rast prodaje prozaca in drugih antidepresivov. A nepopravljivi zagovorniki neoliberalnih politik nam zagotavljajo, da so to le začasne posledice krize. Gospodarska rast naj bi blaginjo ponovno prerazdelila in tako bomo lahko ponovno vsi srečno in svobodno sledili lastnim željam. Franco Berardi v knjigi Duša na delu uspešno dokazuje, da je prepričanje, da so psihološke patologije zgolj posledica krize, zmotno. Eden največjih prispevkov Berardijeve knjige je namreč razkritje povezave med sistemskimi spremembami kapitalizma od sedemdesetih letih prejšnjega stoletja naprej in razširitvijo psihopatologij. Skozi knjigo nam tako prikazuje, da današnje psihopatologije povzroča dejstvo, da je kapitalizem poslal dušo na delo, in izjemno izboljšanje informacijske tehnologije.
KOCH, Shelley L.: A Theory of Grocery Shopping: Food, Choice and Conflict. New York: Bloomsbury Academic. 144 str.
Hrana je eno najbolj osnovnih in neizogibnih človeških potreb, saj brez nje ne moremo preživeti. Proces prehranjevanja poteka na vsakodnevni ravni, saj je hrana izredno pomemben faktor, ki ni sam gorivo za delovanje človekovega organizma, temveč pripomore tudi k vzdrževanju zdravja. Zaradi tega smo nenehno podvrženi sprejemanju odločitev kaj, kje in kako hrano kupiti ter jo dostaviti domov. Sam proces oskrbe s hrano se začne na polju ali v hlevu in svojo pot nadaljuje v živilskopredelovalnem obratu, na tržnici ali v trgovini ter se sklene v domači shrambi ali hladilniku. Nakupovanje živil je tako pogosto prezrt del zgodbe o tem, kako pride hrana iz trgovin ali tržnic na našo mizo.
V knjigi Theory of Grocery Shopping: Food, Choice and Conflict (Teorija nakupovanja živil: Hrana, izbira in navzkrižje) Shelley L. Koch predstavi teorijo nakupovanja živil ter odpre vpogled v proces poti hrane iz trgovin v naše domove. Z analizo intervjujev potrošnikov raziskuje družbeno organizacijo nakupov in proces nakupovalnih praks. Fokus raziskovanja je osredinjen na trg Združenih držav Amerike, v njem pa želi zajeti premalo teoretizirane vidike nakupov ter podvomiti v predpostavko suverenosti potrošnikov. Avtorica osnuje tri različne diskurze, preko katerih analizira sistem potrošnje in s tem zagotavlja vpogled v nasprotujoča si sporočila, ki oblikujejo potrošnikovo preskrbo gospodinjstev z živili, ter v podrobnosti, kako se potrošniki na ta sporočila odzivajo. Kljub akademskemu izrazoslovju je sporočilnost napisanega jasna in razumljiva, zaradi česar je knjiga dostopnejša tudi širši populaciji.
MOZOROV, Evgeny (2011): The Net Delusion: Dark Side of the Internet Freedom. New York: Public Affairs, Perseus Books Group
Svetovni splet je v zadnjih desetletjih postal del našega vsakdanjika. Spreminja se naš način komuniciranja, spremenil se je način pridobivanja vseh vrst informacij, obenem je teh informacij čedalje več. Ta premik spremljajo debate o družbenih posledicah novih tehnologij, pri čemer se pogledi avtorjev, podobno kot pri marsikateri tehnološki pridobitvi v preteklosti, gibljejo od bolj skeptičnih do takšnih, ki v njih vidijo velik potencial. Tako je tudi internet obveljal za pomembno orodje v boju za človekove pravice, svobodo in demokracijo. Tak pogled je pridobil na veljavi tudi na področju javnega političnega odločanja.
Evgeny Morozov, beloruski avtor in nekaj let gostujoči raziskovalec na univerzi Stanford, je v svoji prvi knjigi The Net Delusion: The Dark Side of Internet Freedom do takšnega pogleda skeptičen in tudi precej ciničen. Opozarja, da se je treba, če hočemo izkoristiti potenciale interneta, znebiti utopičnega pogleda, ki ga imenuje »kiber-utopizem«. Izraz označuje optimistične domneve o potencialih interneta, ob bok pa mu avtor postavi »internetno-centrični« pogled, ki gleda na politične in družbene spremembe skozi to utopično vizijo interneta. Knjiga tako predvsem opozarja pred takšnim samozadostnim pogledi, napakami te ideologije in potencialnimi nevarnostmi, v kolikor na podlagi teh idej nastajajo politične odločitve. To imenuje the net delusion, ali zablodo interneta.