Svetovna finančna kriza, ki izvira iz modela stanovanjske preskrbe, temelječega na zasebnem trgu, nas opominja, da neoliberalne stanovanjske politike delujejo predvsem v interesu močnega kapitalističnega nepremičninskega sektorja in ne javnosti. V tem članku z vračanjem k pogosto srditim razpravam med marksisti, socialisti in anarhisti vse od izida znane polemike Friedricha Engelsa iz leta 1872, obravnavam politično vprašanje, kaj naj antikapitalisti naredijo glede stanovanj. V nadaljevanju se navezujem na različne uvide, kot tudi na v današnjih razpravah prisotne skupne točke in napetosti, da bi oblikoval sklop »etičnih koordinat« (Gibson-Graham, 2006), ki bi lahko usmerjale antikapitalistične stanovanjske politike. Te koordinate so izpeljane iz nedavnih teoretičnih razprav o konceptu ustvarjanja skupnega Petra Linebaugha, še posebej iz dela Massima De Angelisa (2006; 2007), in temeljijo na treh etikah ustvarjanja skupnega: prefigurativni želji »živeti-skupaj« ter skupnega reševanja naših stanovanjskih težav tukaj in zdaj; strateški potrebi po obrambi in proizvajanju »antikapitalističnega skupnega« (Kamola in Meyerhoff, 2009), ki kapitalu vsiljuje omejitve in odpira prostor zunaj akumulacije; in hegemonskem iskanju alternativnega sveta, v katerem sta lahko skupno in ustvarjanje skupnega posplošena na račun kapitalizma.
