Leta 2016 se je začela počasi oblikovati in razvijati ideja o pripravi in objavi bloka besedil na temo odrasti v slovenskem jeziku. Postopoma (na pobudo Sare Pistotnik in Andreja Pavlišiča) so stekli pogovori z uredništvom Časopisa za kritiko znanosti, ki se je predlogu naklonjeno odzvalo, saj je zaznalo manko oziroma celo neobstoj akademskih, strokovnih in aktivističnih razprav na to temo. Povod za nastanek tega vsebinskega bloka je bila želja po odpiranju in širjenju prostora za nov, radikalnejši razmislek in drugačne imaginarije o razvoju in družbenem gibanju, ki poskuša zgraditi mirne in demokratične poti k smiselnemu in srečnemu življenju, emancipaciji ter avtonomiji (D‘Alisa, Demaria in Kallis, 2015), za razpravo o tem, kaj naj bi bila odrast, kaj nam lahko prinese ter kako naj ta razvojni koncept umestimo v času in prostoru. Do danes je bilo o odrasti napisanih nekaj časopisnih člankov, radijskih mnenjskih kolumn in dva avtorska prispevka (en predstavitveni v ČKZ in drugi o potencialih odrasti v Teoriji in praksi); prevedena je bila knjiga Projekt odrasti: Manifest za brezpogojno podporo za neodvisnost; organiziranih je bilo nekaj javnih dogodkov na to temo, oblikovala se je – s pomočjo družbenih omrežij – regionalna skupina raziskovalcev in aktivistov. V Sloveniji prav tako obstajajo nekatere prakse, pobude, prostori in gibanja, ki že delujejo v skladu z načeli odrasti, na primer tranzicijsko mesto (Trbovlje), poskusi vzpostavljanja skupnostne valute, urbani vrtovi, izmenjevalnice izdelkov in pridelkov, knjižnica reči in semen, različne zadruge (tudi stanovanjske), časovne banke, udejanjanje participativnih proračunov, izdelovanje brezplačne in »odprte« programske opreme, zagovarjanje skupnostnih trajnostnih praks, pobude za univerzalni temeljni dohodek, avtonomni (kolektivni) prostori, organizacija javnih obrokov, reciklarnice, popravljalnice različnih predmetov in tako naprej.
V prispevku predstavimo tri osrednje teze odrasti, ki povezujejo koncept planetarnih biofizikalnih omejitev in politično vizijo dostojnega življenja za vse. V tezi o biofizikalnih omejitvah družbeno-ekonomskega sistema kritiziramo prepričanje o nadaljnjih zmožnostih rasti uporabe materialov in energije. Študije dokazujejo, da smo nekatere omejitve že presegli, s čimer dolgoročno omejujemo reprodukcijske zmožnosti naravnih sistemov in obseg njihovih družbeno koristnih storitev. Predstavimo argument ekoloških ekonomistov, ki izhodiščni razlog za ekološke krize vidijo v neustreznosti posplošitve tržnih odnosov na kvalitativno različne dobrine, kot so naravni viri, delo in kapital. Nadalje predstavimo odgovor odrasti na diskurz ekomodernizma. Tehnološke rešitve lahko zgolj omilijo ekološke probleme, ne morejo pa razrešiti ekoloških kriz, saj le-te izhajajo iz neustreznih ekonomskih razmerij med naravnim in družbenim. V tezi o egalitarni ekonomiji nato zavrnemo povezavo med blaginjo in rastjo. Izhajajoč iz prve teze pokažemo, da biofizikalne omejitve zaradi nuje po omejeni porabi materialov in energije zamejujejo materialne predpogoje za blaginjo. Opozorimo, da je za blaginjo družbena enakost pomembnejša kot rast in materialno izobilje. Sklicujoč se na raziskave o časovnem poteku neenakosti v razvitih državah nato pokažemo, da gospodarska rast od neoliberalnega obrata sovpada s povečevanjem neenakosti in stagniranjem blaginje za večino prebivalstva v razvitih državah. V tezi o celoviti obravnavi ekonomije predstavimo ključno vlogo reproduktivnega dela in reproduktivnih naravnih storitev, ki jih ekonomski sistem, osredinjen na denarno izmenjavo, spregleda. Podamo argument, da ustvarjanje plačljivih koristi pogosto sovpada z uničevanjem in izkoriščanjem koristi reproduktivnega dela ekonomije. Celostna analiza koristi in stroškov tako postavlja v negotovost povezavo med blaginjo in rastjo, saj rast v veliki meri temelji na stroških reproduktivne ekonomije.
Globalno podnebje, država blaginje in družbene vezi, ki so bile leta temelj človeških odnosov, so postale podrejene imperativu rasti. To je provokativno sporočilo Giacoma D‘Alise, Federica Demarie in Giorgosa Kallisa v knjigi Odrast: Besednjak za novo dobo. Avtorji trdijo, da obstoječi razvojni model ni ponudil odgovora na rast neenakosti in brezposelnosti ter da škoduje edinemu okolju, ki ga imamo na voljo; da ne more izbrisati revščine, in, najpomembnejše, da nas ne dela srečnejše. Rast je neekonomična in nepravična, okoljsko netrajnostna in je ne bo nikoli dovolj, še pravijo. Termin odrast označuje družbeno dinamiko, akterje, zavezništva in procese, ki soustvarjajo okolje, ki bi omogočilo mirno tranzicijo v sistem, ki obravnava slabosti rasti. Navdih črpa iz različnih teoretskih šol, konceptov demokracije, pravičnosti, pomena življenja in dobrega počutja, ekologije, kritike razvoja, nenasilja, pozicije odprtih meja, feminizma ipd. Prav tako spodbuja in zagovarja stališče, da potrebujemo razpravo o položaju in vsebini javnih storitev, v katerega moramo vključiti skupno oz. skupnostno.
S podnebnimi spremembami in čedalje globljo svetovno zavestjo o omejenosti virov našega planeta se razvija in poglablja razprava o potrebi po drugačni (ekonomski) paradigmi, ki bo v nasprotju s hegemonsko ideologijo razvoja in (neskončne) rasti. V znanstveni in aktivistični literaturi/praksi se čedalje bolj uveljavlja koncept odrasti, ki temelji na predrugačenju temeljnih izhodišč modernih kapitalističnih družb, s tem pa implicira tudi drugačno politično ureditev in organiziranje družbe. To pomeni, da bo družba, ki bo živela v skladu s strategijami odrasti, morala izumiti »nova« načela političnega organiziranja, ki bodo izhajala iz emancipatornih in demokratičnih procesov odrasti in jih utrjevala. V luči zgornje argumentacije avtorja v prvem delu jasno opozorita na neskladnost in nezmožnost odrasti v kapitalistični državi, ki temelji na ustvarjanju razmer za perpetuiranje kapitalistične akumulacije, ki temelji na rasti. V drugem delu se avtorja ukvarjata z vprašanjem nove politične organiziranosti družbe, ki temelji na načelih odrasti. Pri tem izhajata iz emancipatornih in radikalnih teorij demokracije in politike, kot tudi iz same emancipatorne in demokratične moči koncepta in prakse odrasti. Avtorja trdita, da imajo teorije odrasti, še zlasti buen vivir oz. modalitete iz latinskoameriškega geografskega/epsitemičnega prostora, pomembne politične implikacije.
Avtor v članku prepozna in kritično opredeli tri sodobne paradigme, povezane z različnimi pojmovanji in odnosi do okoljske trajnosti in gospodarskega razvoja: hegemonsko paradigmo neoliberalnega tržnega kapitalizma, kot se izraža v skovankah trajnostnega razvoja ali zelene rasti, ter latentni paradigmi skupnega (commons) in odrasti. To kritično razdelitev avtor uporabi za preiskavo novejših narativov in pobud na področju alternativnih ekonomij s posebnim poudarkom na konceptu krožnega gospodarstva. Nato avtor navaja nekatere mogoče sinergije med predlaganim normativnim razumevanjem pobud, ki presegajo miselni okvir dominantne razvojne paradigme – t. i.
»alternative razvoju« (Latouche, 2009) – in metodami soustvarjanja multimedijskih scenarijev alternativnih prihodnosti. Te članek vpelje kot sklop obetavnih orodij širše družbenega opolnomočenja, ki bi lahko omogočila bolj vključujoče, organizirano, kritično, sistemsko, generativno in refleksivno prepraševanje in soustvarjanje skupnega védenja, pojmovnih predstav in načrtov okoli alternativnih mogočih družbenoinstitucijskih prihodnosti in tranzicijskih poti onkraj postpolitičnega konsenza.
Članek temelji na tezi, da moramo v diskurz o odrasti vključiti vrednostno teorijo imperializma. Avtor se osredini na razpravo o kapitalizmu stabilnega gospodarstva, ki je potekala med Philipom Lawnom in Richardom Smithom, in jo na novo ovrednoti. Pokaže, zakaj moramo v ta razmislek vključiti koncepte akumulacije, dela in organske kompozicije kapitala, ki jih obe strani v razpravi izključujeta. Meni, da moramo te koncepte upoštevati pri razmislekih o stabilnem gospodarstvu, pri čemer se navezuje na delo ekološkega ekonomista Hermana Dalyja.
Prevod hrvaškega predgovora k hrvaški izdaji dela Odrast: Besednjak za novo dobo je eno temeljnih besedil tega vsebinskega bloka, saj pokaže na relevantnost koncepta in gibanja odrasti za našo regijo ter ga tako približa ter umesti v naš prostor in čas. Avtorja natančno in konkretno orišeta svoje razumevanje odrasti, pri čemer počasi razkrivata plasti miselne šole, ki ima potencial za razvoj v regionalno politično in miselno šolo, ter pojmovnega okvira paradigme odrasti. Poudarjata, da sedanjost zahteva »intelektualno radovednost« in da razmisleki o odrasti niso niti ustaljeni niti togo oblikovani, temveč se še razvijajo. Pojasnita tudi, kako je nastal prevod termina degrowth v hrvaščino, pri čemer je bil razmislek podoben temu, ki smo ga imeli tudi pri slovenskem prevajanju. Besedilo bralcu zastavlja ključna civilizacijska vprašanja, povezana z odrastjo: o načinu življenja, omejevanju rasti, družbenem metabolizmu, ekonomizmu in depolitizaciji. Dotakneta se tudi aktualne razprave o antropocenu in zagovarjata, da je del teorije in gibanja odrasti tudi oblikovanje novih institucij. Predvsem pa je pronicljiv zadnji del besedila, v katerem govorita o hrvaškem kontekstu: o odnosu med centrom in periferijo ter o prednostih, ki jih ima semiperiferna država v primerjavi s centralnejšimi pri prehodu v družbo odrasti.
V eseju izhajamo iz teze, da rast ni nujna za odplačevanje dolgov, temveč da dolgovi nastajajo predvsem zato, da se ohranja netrajnostna rast. Dolg vzdržuje naš ekonomski sistem, saj zahteva nenehno rast, kljub njej pa smo še vedno zadolženi. Eden od načinov nasprotovanja dolgu je mehanizem revizije javnega dolga, ki predlaga pravično razporeditev in odpis nelegitimnih dolgov. Obstajajo različni primeri praks in mehanizmov pregleda javnega dolga, nekatere države pa so tudi že vzpostavile mehanizme nadzora nad stanjem dolga, v katere do določene mere vključujejo tudi prebivalce. Revizija naj bi nam tako pomagala razumeti posledice finančne krize in podala predloge za bolj odrastniške usmeritve.
Koncept rasti se danes praviloma omeji na ekonomijo, ekonomski učinek, na razvoj. Tovrstna konceptualna konflacija pa otežuje resno razpravo ne samo o ekonomiji in razvoju, ampak tudi širše o znanosti in ne nazadnje o prihodnosti človeštva. V prispevku se avtorja osredinita prav na vprašanje: Kakšen pomen ima v znanosti rast pri ustvarjanju znanja? Če pustimo ekonomistični vidik rasti ob strani in na rast pogledamo v bolj »humanističnem« pomenu, se lahko vprašamo, kaj celoten koncept rasti/razvoja pomeni za človeka/človeštvo in okolje, v katerem biva. Natančneje, kaj pomeni za družbene sisteme, ki znanje in védenje ustvarjajo in uporabljajo? Konflacija namreč ne samo omejuje razpravo, temveč hkrati vsakršno alternativo potiska na obrobje in s tem v lažni konflikt.
Avtorja problematizirata koncepte rasti, odrasti, razrasti in obrasti v odnosu do razmerij znanosti in produkcije znanja. Problematizirata dominantna koncepta inovacije (innovation) in vpliva (impact), ki danes temeljito definirata in strukturirata področje raziskovanja. V tem pogledu problematizirata diskurz »vpliva in inovacij« kot orodja političnega in ekonomskega podrejanja ustvarjanja znanja instrumentalizaciji in financializaciji, ki kvalitativni razvoj znanosti (in raziskovanja) omejujejo na kvantifikacijo.
Stanovanjsko vprašanje se v kapitalizmu zastavlja kot vprašanje posameznika in njegove reprodukcije. Kaže se kot vprašanje družinske politike ali graditev gospodinjskega premoženja, kot vzpon po stanovanjski lestvici ali način zagotavljanja lastnega preživetja. Na kratko, zastavlja se kot zasebna, individualna izbira, ki temelji na bolj ali manj učinkoviti uporabi finančne pismenosti ter ekonomski racionalnosti. Tisti, ki so opremljeni z znanjem, disciplino in za katere sta bistvena »jasno začrtan cilj in sprejemanje srednjeročnih in dolgoročnih odločitev« (NLB, 2018), se bodo vzpeli po stanovanjski lestvici in v ugodnem ozračju dostopnih posojil postali lastniki nepremičnine. Tistim, ki se jim sanje lastništva izmikajo, pa naj bi manjkale volja in veščine, da bi dokončno rešili stanovanjsko vprašanje na pravilen način: z nakupom primerne nepremičnine, katere prostori bodo območje zasebnosti in družinske idile ter katere vrednost naj bo temeljni vir družinskega premoženja. V takšni zastavitvi se stanovanjsko vprašanje kaže kot vprašanje morale, značaja posameznika in primernosti njegovih življenjskih izbir.
Analize stanovanjske preskrbe še vedno niso integralni del razumevanja delovanja družbenih sistemov, ampak so prepogosto odrinjene na robove družboslovnega raziskovanja. Tam so prepuščene študijam, ki so namenjene predvsem tehničnim vprašanjem količine in kakovosti stanovanjskega fonda, medtem ko je bolj celostna obravnava stanovanjske preskrbe zanemarjena. V prispevku želim opozoriti na nujnost analiz stanovanjske preskrbe za razumevanje organiziranja družbe, saj je način preskrbe stanovanj eno temeljnih organizacijskih področij. V članku pokažem, kako način reševanja stanovanjskega vprašanja vpliva na organizacijo gospodarstva, države in družbenih razmerij v neoliberalizmu. Pokažem, kako je stanovanjsko področje temeljno pripomoglo k reorganizaciji družbe v smeri krepitve tržnih mehanizmov in pomagalo pri oblikovanju materialnih razmer za vznik neoliberalnih subjektivitet. Stanovanjsko vprašanje se tako ne kaže več kot vprašanje zagotavljanja primernih stanovanj, temveč kot vprašanje načina delovanja družbe in organizacije vsakdanjega življenja. Preneha biti tehnično ter postane družbeno in politično vprašanje.
Leta 2006 je Miloon Kothari, odposlanec ZN za primerna stanovanja, uradno obiskal Španijo. Na podlagi obiska je Generalni skupščini ZN predstavil poročilo, v katerem je trdil, da so nedavne politike v Španiji poblagovile stanovanja ter jih naredile nedostopna za prebivalstvo. Poročilo je hkrati opozorilo na tveganja modela, ki dojema stanovanja kot investicije. Marca 2012 je njegova naslednica Raquel Rolnik obiskala Barcelono. Ugotovila je, da so bila opozorila njenega predhodnika upravičena in da so se uresničile najbolj črnoglede napovedi. Rolnikova je poudarila, da stanovanja niso doživela zgolj poblagovljenja, ampak so bila izpostavljena tudi financializaciji.
Svetovna finančna kriza, ki izvira iz modela stanovanjske preskrbe, temelječega na zasebnem trgu, nas opominja, da neoliberalne stanovanjske politike delujejo predvsem v interesu močnega kapitalističnega nepremičninskega sektorja in ne javnosti. V tem članku z vračanjem k pogosto srditim razpravam med marksisti, socialisti in anarhisti vse od izida znane polemike Friedricha Engelsa iz leta 1872, obravnavam politično vprašanje, kaj naj antikapitalisti naredijo glede stanovanj. V nadaljevanju se navezujem na različne uvide, kot tudi na v današnjih razpravah prisotne skupne točke in napetosti, da bi oblikoval sklop »etičnih koordinat« (Gibson-Graham, 2006), ki bi lahko usmerjale antikapitalistične stanovanjske politike. Te koordinate so izpeljane iz nedavnih teoretičnih razprav o konceptu ustvarjanja skupnega Petra Linebaugha, še posebej iz dela Massima De Angelisa (2006; 2007), in temeljijo na treh etikah ustvarjanja skupnega: prefigurativni želji »živeti-skupaj« ter skupnega reševanja naših stanovanjskih težav tukaj in zdaj; strateški potrebi po obrambi in proizvajanju »antikapitalističnega skupnega« (Kamola in Meyerhoff, 2009), ki kapitalu vsiljuje omejitve in odpira prostor zunaj akumulacije; in hegemonskem iskanju alternativnega sveta, v katerem sta lahko skupno in ustvarjanje skupnega posplošena na račun kapitalizma.
Sto trideset stanovanjskih projektov in dvajset pobud tvori trdno mrežo. Vez, ki drži zavezništvo skupaj, je »Mietshäuser Syndikat« (sindikat najemnikov). Vsak stanovanjski projekt je avtonomen, je ločeno podjetje, ki ima v lasti nepremičnino. Kljub njihovi raznolikosti imajo vsi stanovanjski projekti podobno izhodišče: vsem je skupna kolektivna želja po hiši, v kateri je mogoče živeti življenje samoodločanja, brez damoklejevega meča deložacije ali buldožerja; z dostopnim življenjskim prostorom, ki ni pod stalno grožnjo prodaje ali preoblikovanja stanovanj v luksuzne kondominije1 ali pisarne. Ta želja pomeni začetek vsakega projekta. Kot vemo, navaden nepremičninski trg ne ponuja stanovanjskih stavb, v katerih bi imeli najemniki zagotovljeno dolgoročno samoodločanje. Zato na neki točki skupina pogumno izkoristi priložnost ter oblikuje združenje za nakup objekta v skladu z njenimi željami.
Splošen občutek, ki ga dobimo v medijih, na socialnih omrežjih in v vsakdanjih pogovorih, nakazuje, da je stanovanjska problematika v Ljubljani vse bolj pereča. Namen prispevka je preseči ta splošni občutek in ga podkrepiti s konkretnimi podatki, ki nam omogočajo razumevanje stanja in njegovo analizo. Podatki so bili pridobljeni na podlagi raziskave, ki so jo študenti različnih fakultet Univerze v Ljubljani opravili med julijem in septembrom 2018. V okviru članka so predstavljene ključne informacije, povezane s kakovostjo in dostopnostjo stanovanj v Ljubljani, ki so bile pridobljene s pomočjo spletne ankete in obdelave statističnih podatkov. Analiza pokaže, da je fond stanovanj v Ljubljani funkcionalno neustrezen, precej dotrajan, predvsem pa nedostopen za velik del prebivalstva.
Smo leta 2013 v Londonu ustanovljena mreža skupin, ki se bori za pravičnost na stanovanjskem področju.
Stanovanja: Skupine v naši mreži delujejo na širokem spektru stanovanjskih vprašanj, ki vključujejo, a niso omejena na zasebni najem, socialna stanovanja, skvotanje, dostop do dodatkov, brezdomstvo in zadružna stanovanja.
Radikalno: Menimo, da nas konvencionalna politika ne predstavlja, in se zato organiziramo kot gibanje za stanovanjsko pravičnost od spodaj, ki temelji na vsakdanjih stanovanjskih potrebah ljudi. Podpiramo raznolike taktike, vključno z neposredno akcijo.
Mreža: Mreža je horizontalna združba; »skupina skupin«. Povezujemo se in sodelujemo onkraj stanovanjskih statusov, znotraj in onkraj lokalnih sosesk.
V članku začnemo s splošnim pregledom stanovanjskega področja ter opišemo problem stanovanjske odtujenosti kot posledice poblagovljenja stanovanj. Nadaljujemo z opisom trenutnih razmer na slovenskem stanovanjskem trgu, pri tem pa pogledamo tudi, kako je s tem v nekdanji Jugoslaviji, saj želimo pokazati, da je aktivna stanovanjska politika, ki v ospredje postavlja dostopnost stanovanj, v tem prostoru že obstajala ter tudi zagotovila obsežen stanovanjski fond, ki prevladuje še danes. Kot eden od mehanizmov, ki bi lahko izboljšali trenutno stanje stanovanjskega fonda, se kaže razvoj sektorja najemnih stanovanjskih zadrug, ki jih predstavimo v nadaljevanju članka, pri čemer se zgledujemo predvsem po uspešnih primerih iz tujine. Preostanek članka je namenjen prepraševanju prednosti in slabosti vpeljave stanovanjskih zadrug za slovenski stanovanjski trg.
Roke stran od naših domov: financializacija stanovanj v Evropi - Poziv k dnevom akcije, oktober 2017
(
Povsod po Evropi imajo družine z nizkimi dohodki, brezposelni, brezdomni, nomadi in srednjerazredna gospodinjstva čedalje več težav z dostopom do dostojnih in dostopnih stanovanj. Hipoteke in posojila, rastoče najemnine, cene elektrike in vode so največji mesečni stroški za večino gospodinjstev.
Po stanovanjski krizi leta 2008 so bile po številnih državah znova uvedene politike varčevanja. Banke, elite, investitorji in nepremičninarji so postali še bogatejši, medtem ko neenakost narašča.
Medtem ko se krči ponudba stanovanj in jih privatizirajo investicijski skladi, se po vsej Evropi povečuje število zaplemb, prisilnih deložacij in brezdomcev, hkrati pa se gradijo luksuzna stanovanja in pisarniški prostori, ki ostajajo prazni. Stanovanja so postala blago.
Temeljni razlogi teh procesov so bili razkriti in zavrnjeni; akumulacija kapitala v naših mestih vodi v poblagovljenje in financializacijo stanovanj, kar koristi zasebnemu sektorju in škodi prebivalcem mest. Mesta se uporabljajo za ustvarjanje dobička. Človekovi pravici do stanovanja in do mesta sta kršeni.
V tem besedilu opisujemo in osvetljujemo proces financializacije stanovanj ter predlagamo drugačne stanovanjske politike, ki vodijo stran od finančne špekulacije in interesov velikih nepremičninarjev.
Pozivamo vsa evropska stanovanjska gibanja in celotno družbo, da povzdigne glas proti financializaciji naših mest in domov. Zahtevamo dostojna in dostopna stanovanja za vse.
Liegey, Vincent, Stéphane Madelaine, Christophe Onde in Anne-Isabelle Veillot (2015) : Projekt odrasti: Manifest za brezpogojno podporo za neodvisnost. Ljubljana: Sanje
Živimo v sistemu, katerega osnovni gradnik in pogoj za njegov obstoj je neenakost; ta že dolgo ne obstaja več le nekje daleč na drugi strani sveta, temveč je prisotna tudi med nami in je postala vsakdanja lokalna novica. Vsak dan lahko v domačih medijih spremljamo deložacije zaradi nekaj sto evrov, zgodbe lačnih otrok in dolge vrste pred humanitarnimi organizacijami, v katerih ne stojijo le brezposelni, temveč čedalje več tudi takih, ki s svojimi nizkimi dohodki ne morejo omogočiti preživetja ne sebi ne svojim družinam. Po drugi strani pa beremo novice o gospodarski rasti, visokem dobičku podjetij, o bančnih luknjah in provizijah. Na svetovni ravni, pravi letošnje Oxfamovo poročilo, je šlo kar 82 odstotkov vsega premoženja, ustvarjenega v letu 2017, v žep enega odstotka najbogatejših. Leto pred tem so objavili šokanten podatek, da je bila polovica svetovnega premoženja v rokah 62 ljudi, osmerica najbogatejših pa ima v svojih rokah toliko bogastva kot revnejša polovica človeštva skupaj. Ob tem v Oxfamu trdijo, da bi lahko samo z lanskim zaslužkom milijarderjev kar sedemkrat odpravili revščino po vsem svetu!