Prve slovenske zadruge so bile ustanovljene v drugi polovici 19. stoletja na pobudo bratov Vošnjak ter domoljubne inteligence, da bi utrdili gospodarsko samostojnost slovenskega naroda. V okviru Krekovega krščanskosocialnega gibanja so zadruge postale množične organizacije, ki so kmetom in obrtnikom omogočile dostop do kredita in izkoreninile oderuštvo. V tridesetih letih 20. stoletja je kmečka dolžniška kriza najbolj prizadela kreditne zadruge in zahtevala intervencijo države. Po drugi svetovni vojni je predvojni zadružni sistem doživel korenito reorganizacijo. Zakonodaja in ekonomska politika sta daleč največjo pozornost namenjali kmetijskim zadrugam, razpon njunih sprememb sega od neuspešne kampanje za kmečke delovne zadruge (1948–1953) do spodbud slovenske kmetijske politike za podporo kmetom in njihovim zadrugam v sedemdesetih letih. Poznejši poskusi za večjo raznolikost sistema, vključno z močnejšo razširjenostjo zadrug in lastninskim pluralizmom, v kratkem času niso mogli obroditi sadov. Sistemske spremembe z lastninskim preoblikovanjem so bile končane šele po osamosvojitvi Slovenije. Zasnova zadrug kot podjetij, ki pretežno uresničujejo koristi svojih članov kot uporabnikov, delavcev in dobaviteljev, je bila v letu 2011 nadgrajena tako, da lahko zadruge kot socialna podjetja delujejo pretežno tudi v splošno korist.
