Članek je kot refleksija na temo migrantskih bojev nastal ob obisku zapatistične delegacije v Ljubljani. Prva perspektiva raziskuje evropske mehanizme eksternalizacije meja na primeru držav Sahela in Balkana, kjer zapiranje meja izpričuje sorodnost z neokolonialnim uveljavljanjem suverene oblasti. Druga perspektiva zajema migracije v okviru segmentacije trga dela. Omejevanje ali omogočanje migracij, ki deluje po načelu potreb gospodarstva, iz perifernih držav ustvarja bazen rezervne delovne sile z omejenim dostopom do pravic, kar omogoča večje izkoriščanje delavstva. Segmentacija trga delovne sile na osnovi državljanstva in omejevanje pravic delavcev migrantov tako omogočajo povečevanje stopnje akumulacije kapitala, ki definira kapitalistično proizvodnjo. Tretja perspektiva so razmišljanja ob dogodkih na poljsko-beloruski meji. Prevladujoči politični in medijski narativ je begunce in migrante reduciral na žrtve in »hibridno orožje« Lukašenkovega režima, a morda bi morali množični poizkus preboja evropske meje razumeti kot legitimno politično akcijo migrantov v boju za boljše življenjske pogoje, ki svobodo gibanja iz privilegija spreminja v pravico.
