Pričujoči tekst presega meje navadnega uvodnika. Namesto tega gre za daljšo uredniško besedo, njen namen pa ni le nostalgičen, kot tudi ne gre zgolj za nakazovanje smernic in izhodišč za razumevanje časa, v katerem se nahajamo in iz katerega izhajamo, ko vam to revijo podtikamo v roke. Gre za popolnoma neobhodno kontekstualizacijo in nujno umeščanje tokratne številke Časopisa ter za artikulacijo in analizo dveh dodatnih dejstev: prvič, da obstajajo starejše številke ČKZ, ki se ukvarjajo z vprašanjem zapatističnega gibanja in katere moramo nujno vzeti pod drobnogled ter se opredeliti do njihove vsebine. Drugič, da je velik del pišočih avtorjev ter urednikov številke tudi osebno udeleženih v dogodke, okrog katerih se koncentrirajo teksti v nadaljevanju.
1. januar 2021
LJUDSTVOM SVETA:
LJUDEM, KI SE BOJUJEJO NA PETIH CELINAH:
SESTRAM, BRATOM IN TOVARIŠICAM_EM:
V zadnjih mesecih smo se med seboj povezale_i na različne načine. Smo ženske, lezbijke, geji, biseksualke_ci, transspolne_i, transvestiti_ke, transseksualci_ke, interseksualci_ke, kvir in drugo, moški, skupine, kolektivi, združenja, organizacije, družbena gibanja, staroselska ljudstva, sosedska združenja, skupnosti ter dolgi intakodalje, ki nam daje identiteto.
Razlikujejo in ločujejo nas dežele, podnebja, gore, doline, stepe, pragozdovi, puščave, oceani, jezera, reke, potoki, lagune, rase, kulture, jeziki, zgodbe, starosti, geografije, spolne in nespolne identitete, korenine, meje, organizacijske oblike, družbeni razredi, kupna moč, družbeni prestiž, sloves, priljubljenost, sledilci, všečki, valute, stopnja izobrazbe, značaji, opravki, vrline, napake, plusi, minusi, ampak-i, vendar-ji, rivalstva, sovražnosti, pogledi, argumenti, protiargumenti, razprave, spori, pritožbe, obtožbe, zaničevanja, fobije, nagnjenja, pohvale, zavrnitve, žvižgi, aplavzi, božanstva, demoni, dogme, herezije, kar nam je všeč, kar nam ni všeč, vedenja ter dolgi intakodalje, zaradi katerega se razlikujemo in si ne tako redko nasprotujemo.
V začetku oktobra 2021 je Maribor obiskala zapatistična delegacija iz Chiapasa. Ustavila se je tudi v kulturnem centru GT22 in z nami delila svoje izkušnje iz samoorganiziranega političnega boja, o vlogi umetnosti v njem in o nujnostji izgradnje globalne solidarnosti pri varovanju Zemlje, ki ječi pod jarmom nevzdržne ekspanzije in izkoriščanja. Ob prehodu starega v novo leto želimo z vami deliti besede, ki so jih zapatistični tovariši kot semena upanja in solidarnosti prinesli od daleč in jih pustili kliti v nas in soborcih ter soborkah po vsej Evropi. S skupnimi močmi in v sodelovanju z vrtcem Ivana Glinška ter mariborskimi otroki smo pod umetniško taktirko Vedrana Štimaca na mariborskih ulicah pustili tudi trajen pečat obiska zapatističnih tovarišev – prekrasen mural, ki sporoča, kar vam v novem letu želimo sporočiti tudi mi: zdravo in solidarno, za svet mnogoterih svetov, za življenje!
Agroekološki sklop obiska ene zapatistične delegacije na teritoriju, imenovanem Slovenija.
Na visoko ležeči kmetiji v Zasavju se je v zgodnji jeseni 2021 zbralo več deset ljudi, ki tako kot njihovi tovariši z druge strani oceana polagajo svoje upe v zemljo. Z namenom, da ti upi vzklijejo, in ne, da ostanejo zakopani. Govorilo se je, jedlo se je in potem zagodlo.
Tovariši zapatisti se predstavijo in spregovorijo o kolektivnem delu
Besedilo je transkript srečanja zapatistične delegacije z Listo demokratičnega študentstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani jeseni leta 2021.
Martín: Smo majhna delegacija, La Extemporánea, nas je 5, v Evropi je 28 tovrstnih skupin, vse skupaj nas je 160. Potujemo po Evropi, da slišimo vaše izkušnje, da delimo naše izkušnje, da se pogovarjamo in v veselje nam je biti danes z vami, ki ste organizirali ta pogovor.
Najprej vam bom nekaj povedal o našem avtonomnem izobraževanju v naši skupnosti v Chiapasu. Preden se je porodilo naše avtonomno izobraževanje, smo se zapatisti soočali s podobnimi situacijami, s podobnimi problemi kot vi, predvsem s tem, da je bilo za nekatere šolanje možno, medtem ko za druge ne, saj je bilo plačljivo. To se je dogajalo v mestih, a zapatisti ne prihajamo iz mest, mi živimo v vaseh, v skupnostih, ejidah. Vendar je bilo izobraževanje, ki ga je organizirala zvezna vlada, še slabše, ker naj bi učne ure potekale od ponedeljka do petka, velikokrat pa se je primerilo, da učitelj ali učiteljica nista prišla v vas, ali da je pouk trajal samo kakšno uro ali pa je bil učitelj pijan.
Članek poskuša na podlagi pričevanj zapatistične delegacije, ki je obiskala Slovenijo, dostopnih virov in preteklih člankov, objavljenih v Časopisu za kritiko znanosti, rekonstruirati zgodovino zapatističnega gibanja, odkriti vire revolucionarnega navdiha in vpliva od mehiške revolucije do danes ter podati strnjen pregled temeljnih idej gibanja.
Prispevek obravnava aktualnost politične hipoteze zapatizma, po kateri je avtonomija edini in najboljši način boja proti kapitalizmu. Preverja jo skozi dve obdobji recepcije zapatizma, obdobje neoliberalne globalizacije in alterglobalističnega gibanja ter obdobje singularne krize kapitalizma, ter na osnovi etnografske pripovedi o srečanju zapatistične delegacije z aktivisti_kami v času Potovanja za življenje.
Jeseni leta 2021 je zapatistično gibanje iz Chiapasa na jugovzhodu Mehike uresničilo svoje poslanstvo invazije na Evropo ali rekonkviste, poimenovane »Potovanje za življenje«, ki predvideva obisk vseh petih celin. Evropa je bila prva, ki so jo obiskali. Razdelili so se v več manjših delegacij. Slovenija je bila del balkanske poti in k nam sta prispeli kar dve delegaciji. Imela sva ta privilegij, da sva bila, skupaj s še drugimi tolmačkami in tolmači, lengua (jezik, kot so tolmača ali tolmačko poimenovali prišleki). Skušali smo prenesti sporočilo zapatističnih delegatov občinstvu v Sloveniji in obratno, prenesti naše težave, ideje, dobljene bitke in hrepenenja v kastiljščino. Sodelovali smo v pogovorih, izmenjavah in druženju. Kljub temu da sta bila dva različna majevska jezika materna jezika petih predstavnikov, ki so obiskali Slovenijo, se med seboj niso razumeli, in je bila tako kastiljščina lingua franca. Beležili so si vse, kar so slišali, da bi naše izkušnje nato prenesli v svoje skupnosti in jim natančno naslikali borbe svojih gostiteljev v Evropi.
Onkraj brezupa ali kako je obisk zapatistov študentu v enem popoldnevu spremenil pogled
(
Za mnoge, ki smo se rodili leta po propadu prejšnjega sistema, trenutni status quo navidezno ne dopušča možnosti novega, drugačnega. Občutek kafkovske ujetosti v absurde naših vsakdanov, tope performativnosti v predstavah prihodnosti, ki so bile ponujene v tihih obljubah, namigih in pričakovanjih naših bližnjih, kot tudi s strani vzgojnih in izobraževalnih institucij, ki slikajo prizore življenja srednjega razreda, stabilne zaposlitve in družine. Kognitivna disonanca, ki izvira iz prepada med obljubami in dejanskostjo družbe, v kateri so ti cilji vedno težje uresničljivi, pa povzroča vedno hujše krize smisla.
Od januarja 2005 do maja 2008 je v Caracólu 5 v severnem delu Chiapasa potekal proces vzajemnega učenja na področju duševnega zdravja. Aktivnosti so se odvijale v skupnosti Roberto Barriso v avtonomni uporniški zapatistični občini El Trabajo. V delo s prebivalstvom je bilo vključenih več kot 20 zdravstvenih vzgojiteljev in vzgojiteljic, pa tudi raziskovalka Ximena Antillón Najlis. Ta je v članku z naslovom Ozemlje duše – Izkušnja psihosocialnega spremstva v severnem delu Chiapasa (El territorio del alma – Una experiencia de acompañamiento psicosocial en la zona norte de Chiapas) prišla do zanimivih ugotovitev.
Članek je kot refleksija na temo migrantskih bojev nastal ob obisku zapatistične delegacije v Ljubljani. Prva perspektiva raziskuje evropske mehanizme eksternalizacije meja na primeru držav Sahela in Balkana, kjer zapiranje meja izpričuje sorodnost z neokolonialnim uveljavljanjem suverene oblasti. Druga perspektiva zajema migracije v okviru segmentacije trga dela. Omejevanje ali omogočanje migracij, ki deluje po načelu potreb gospodarstva, iz perifernih držav ustvarja bazen rezervne delovne sile z omejenim dostopom do pravic, kar omogoča večje izkoriščanje delavstva. Segmentacija trga delovne sile na osnovi državljanstva in omejevanje pravic delavcev migrantov tako omogočajo povečevanje stopnje akumulacije kapitala, ki definira kapitalistično proizvodnjo. Tretja perspektiva so razmišljanja ob dogodkih na poljsko-beloruski meji. Prevladujoči politični in medijski narativ je begunce in migrante reduciral na žrtve in »hibridno orožje« Lukašenkovega režima, a morda bi morali množični poizkus preboja evropske meje razumeti kot legitimno politično akcijo migrantov v boju za boljše življenjske pogoje, ki svobodo gibanja iz privilegija spreminja v pravico.
Mreža Ya-Basta-Netz je mreža ljudi, ki jih je zapatistična vstaja spodbudila k uporu ali so ob zapatistih dobili potrditev v svojem uporu, in ki živijo ter delujejo v solidarnosti z uporniškimi ljudmi Chiapasa. Gre za učno mrežo, kjer lahko različne emancipatorne oblike boja in odpora obstajajo druga ob drugi in se med seboj (kritično) navezujejo, ne da bi druga drugo izključevale. Tako oblikujejo mrežo, kjer se ljudje podpirajo v njihovih lokalnih bojih. Je mreža, ki želi k sodelovanju spodbuditi veliko ljudi. Ne izvajajo le nujno potrebnih obrambnih bojev, ampak si vzamejo tudi čas za razvoj jasnih konceptov o poteh v drugačen svet. Mreža, ki »prepleta« mlade in starejše, hkrati pa vse združuje, saj jim daje občutek, da se ne borijo sami. Iščejo tudi oblike informacij in delovanja, ki so razumljive tudi zunaj levega gibanja. Dogovarjajo se, navezujejo stike, delijo delo v organizacijah neposredne solidarnosti. Nočejo avantgardne in elitistične levice, ki prezgodaj komentira in odpravlja dnevne dogodke s svoje mize, ni pa pripravljena kritizirati lastnega načina ravnanja z ljudmi, upiranja prevladujočim razmeram ali razmišljanja o samem potrošništvu. Več na: https://www.ya-basta-netz.org/quienes-somos-una-invitacion-a-la-rebelion/
Poglavje razpravlja o možnostih uporabe dekolonialne misli za ustvarjanje raznolikih ekonomskih praks z akcijskim raziskovanjem. Temelji na delu dekolonialnih in feminističnih znanstvenikov_ic ter na terenskem delu z namenom preizpraševanja kapitalistične definicije revščine in hierarhije, ki je vsiljena avtohtonim skupnostim, da bi se s tem privilegiralo nekapitalistične oblike ustvarjanja vrednosti. Pri tem podvigu gre za raziskovanje dekolonialne ekonomske prakse, v kateri staroselske in neavtohtone ženske sodelujejo, da bi se prevrednotile kot ustvarjalke gospodarstva. Dekolonialne ekonomske prakse odpirajo možnosti za ustvarjanje ekonomskih sistemov vrednosti in menjave, ki ne izvirajo zgolj iz zahodne episteme. Številne staroselske in neavtohtone skupnosti si prizadevajo premagati pomanjkanje dostopa do denarja z ustvarjanjem heterodoksnih gospodarskih prostorov, ki poleg drugega vključujejo tako avtohtone gospodarske prakse kot kapitalistične prakse. Denar in hierarhični kapitalistični odnosi so lahko uničujoča sila v staroselskih skupnostih, ki ustvarjajo družbene delitve med člani skupnosti.
Zapatizem ima v trenutnem političnem kontekstu Mehike nesporen vpliv, saj je služil kot nekakšen prapor, navdih za upore in druge avtonomistične procese anarhističnih, komunističnih, študentskih in drugih levičarskih gibanj v prestolnici Ciudad de México in drugod po državi. Vsa ta gibanja, kot tudi staroselske organizacije, ki v svojih resničnostih delujejo po vsej Mehiki, za referenco pogosto jemljejo prav borbo Zapatistične vojske narodne osvoboditve (EZLN). Zapatistični boj pa ni omejen zgolj na področja delovanja v Chiapasu, temveč omogoča nove ideološke vidike. Ti služijo kot navdih drugim staroselskim skupnostim in organizacijam ali posameznikom, ki niso del zapatistične skupnosti. V članku s pomočjo politične in zgodovinske analize ugotavljam, da moramo idejo zapatizma obravnavati vzporedno z drugimi političnimi idejami in njihovimi akterji, ki si prizadevajo za temeljno spremembo načina življenja v Mehiki. Na podlagi študij primerov v članku orišem delovanje različnih političnih akterjev, katerih prizadevanja komplementarno nastopajo v kontekstu antikapitalističnega boja v Mehiki. Izziv revolucionarnih gibanj te države je namreč v tem, kako v praksi predlagati nove oblike skupnostnega življenja, ki odpravljajo neenakosti in se borijo proti razlastitvi zemlje, hkrati pa mladim ponujajo vizijo boljšega sveta, stran od sveta organiziranega kriminala.
Avtonomna skupnost in kmečki upor v Riu de Janeiru: Zgodovina Quilombo Cafundá Astrogilda
(
Namen članka je opredeliti družbene in zgodovinske vidike izgradnje avtonomne kmečke skupnosti v mestu Rio de Janeiro v Braziliji. Razvoj in ustanovitev te kmečke skupnosti je zaznamovala kolektivna izgradnja lastnih moralnih vrednot, ki so krepile skupnostne vezi ob fizičnih grožnjah države, velikih zemljiških lastnikov in kapitalskih vlagateljev. Na skupnostne prakse upora so vplivale protikapitalistične in protirasistične izkušnje in teorije, ki so sčasoma prispevale k vzpostavitvi identitete skupnosti in jo hkrati politično povezale z drugimi skupnostmi, ki so se prav tako soočale s podobnimi težavami. Namen zgodovinske analize je pojasniti približno 200 let razvoja skupnosti, ki so ga zaznamovali različni politični boji. Analizo vodi dekolonialna perspektiva, njen obseg pa je razširjen s primerjavami z boji za avtonomijo, ki so jih vodile latinskoameriške in afriške skupnosti in ljudstva.
Ekovas Smangus v Tajvanu je nedavno v akademskih krogih obveljala za avtohtono krščansko anarhistično skupnost. V okviru svojih pogojev krščanstva, ostankov kolonizatorskih režimov iz preteklosti, šamanizma, animizma ter sodobne kapitalistične države Smangus predstavlja specifiko, znotraj katere so se staroselci zavoljo ohranjanja svojega življenjskega okolja prilagodili določenim spremembam po eni in ohranili nekatere družbene konvencije po drugi strani. Da bi pridobili globlji vpogled in razumevanje pogojev za ustanovitev in razvoj tako imenovane avtohtone krščanske »ekoanarhistične« skupnosti v Tajvanu, smo k analizi dostopne literature dodali polstrukturirane intervjuje s predstavniki tega avtohtonega ljudstva, da bi zagotovili pregled nad zgodovino in aktualnost te skupnosti v luči svetovnega družbenopolitičnega organiziranja proti izkoriščanju in zatiranju ter v smeri gradnje alternativnih skupnostnih politik.
Skozi študijo primera Pogumnih žensk Kruščice iz Bosne in Hercegovine opredeljujemo načine, na katerih emancipatorni politični prostor vznika iz, se širi in prebija onkraj specifičnega boja za »pravico do vode«. Študija se nahaja na stičišču socialne ekologije, feminizma in skupnostni političnih praks, pri čemer uporablja konceptualna orodja, kot so politična subjektivnost ter transgeneracijskost z namenom problematiziranja povezav in diskrepanc med političnim agensom in konceptom »pravice do vode«. Predmet študije je tudi vpogled v odgovor na vprašanje, kakšne so novonastale družbene, gospodarske in kulturne posledice specifičnega boja za »pravico do vode« za širšo civilno skupnost v Kruščici. Pod predpostavko, da je boj za vodo Pogumnih žensk Kruščice obenem tako emancipatorni boj žensk (in otrok) kot tudi boj reke preko agensa vaščanov ter vzvratno – boj vaščanov preko agensa reke, članek prinaša prispevek k razpravi o pravici do zdravega življenjskega okolja, ki je ujeta znotraj omejenega prostora, kot ga vzpostavljata tehnokratski sistem človekovih pravic in humanitarno-pravni diskurz. Raziskovalna metodologija, ki jo uporabljamo v študiji, je kvalitativne narave, pretežno osredotočena na pregled in interpretativno analizo primarne ter sekundarne literature, vključujoč diskurzivno analizo javno dostopnega intermedijskega materiala v obliki videov, besedil in intervjujev. Razumevanje čim več vidikov lokalnih bojev, kot je boj žensk iz Kruščice, je ključnega pomena za umeščanje teh in podobnih pojavov v širšo strukturo politike v smislu prehajanja iz nevidne v vidne artikulacije političnega delovanja oziroma prakse akterjev, ki se jih načeloma dojema kot apolitične znotraj logike institucionalnega dojemanja politike. Navsezadnje tovrstne študije služijo kot orodje za razkrivanje in pojasnjevanje razmerij moči, ki so morda prikrita, a inherentno odgovorna za ustvarjanje političnih narativov, identitet in nenazadnje – pravic.
Obdobje tranzicije in spominskega ikonoklazma: Od postsocializma do postkolonializma?
(
Vsaka tranzicija prinaša obračun s predhodnim režimom, tudi režimom in kulturo spomina. Naš postsocialistični kontekst je prešel različne faze, od uničevanja socialističnih in partizanskih spomenikov do nacionalne sprave in rehabilitacije lokalnih fašistov ter s tem politično utrdil apologijo prehoda v nacionalno državo na kapitalističnem horizontu, triumf konca zgodovine. Za razliko od tega zapiranja zgodovine pa se nedavno antirasistično gibanje Black Lives Matter materializira na dejanskem odpravljanju krivic institucionalnega rasizma in spominskega zanikanja posledic kolonializma in suženjstva. BLM kliče tudi k dekolonizaciji spomina. Ta članek bo pokazal, na katerih točkah se ta revizija spomina temeljno razlikuje od postsocialistične.
Kontekst:
Vlada je v okviru reorganizacije v tem mesecu ustanovila novo telo, to je Strateški svet za prehrano pri predsedniku vlade, v katerega je bilo imenovanih 15 članov. Ta svet ima pomembno nalogo: pripravljal bo strokovne usmeritve za posodobitev nacionalnih prehranskih smernic v skladu s ciljem, da hrana postane okolijsko bolj vzdržna. Prah dviguje sestava sveta. V Strateškem svetu za prehrano ni predstavnikov kmetijstva in živilstva.
Odziv na kontroverzo ob imenovanju Strateškega sveta za prehrano pri predsedniku slovenske vlade
20. 12. 2022, Andrej Kurnik, Kmetija »Staroselska«, Sevnica
Nič brez kmetov_ic!
Že sam naslov knjige Dizajni za pluriverzum (slovenski prevod izšel leta 2022 pri OIKOS) v skovanki »pluriverse«, torej »pluriverzum« oziroma »mnogosvetje«, še kako aludira na zapatistično parolo »Svet mnogoterih svetov«, ki jo je skupaj z vso zgodovino in sedanjostjo zapatističnih skupnosti ključno imeti v mislih med branjem te monografije. Knjiga se preprosto povedano loteva problematike tvorjenja/oblikovanja svetov, na nek način pa se njena, v osnovi pomensko »pozitivna« teza ustvarjanja, gradnje in oblikovanja vsekakor lahko jemlje tudi v svojem negativnem aspektu, torej kot teza »proti«. V tem primeru je teza zastavljena proti digitalnemu, tehnocentričnemu, neoliberalnemu, vsekakor pa je v svoji srži zasidrana v širok opus monografij z izrazitim stališčem proti pobesnelemu kapitalizmu. Za razliko od nekaterih stereotipnih in klišejskih monografij, ki antikapitalistično držo uveljavljajo preko neposrednega manifestativnega tona, avtor knjige Designs for the Pluriverse Arturo Escobar to naredi preko svojevrstnega orodja – specifičnega pojma, ki v našem prostoru še zdaleč ni spolitiziran: dizajna. In zakaj ravno dizajn, glede na to da avtor, kot sam zase napiše, ni poklicni dizajner niti teoretik dizajna? In res, Escobar je po izobrazbi kemični inženir (v nadaljevanju izobrazbe se je ukvarjal z živilstvom in prehrano), po poklicu je antropolog, po geografski opredelitvi Kolumbijec, lingvistično pa vrsto let opredeljen dvojezično – objavlja tako v kastiljščini kot v angleščini.
Številka Časopisa za kritiko znanosti, ki jo zaključujemo s tem izvodnikom, je precej specifična, ne le po vsebini – ki v veliki meri ne temelji na akademskih, znanstvenih prispevkih posamičnih avtorjev in avtoric, temveč na kolektivnem, skupinskem delu, baziranem na poslušanju, beleženju in reflektiranju, ki so ga narekovali naši gostje zapatisti in srečevanja z njimi – temveč tudi po dinamiki in načinu nastajanja. Nastala je kot vmesni izdelek občasnega, z dolgimi premori in kratkimi, zgoščenimi porivi zaznamovanega delovanja iz vseh vetrov po ad hoc principu sestavljene, vedno znova postajajoče skupine, ki je v začetku leta 2021 povabila zapatistično delegacijo na obisk v geografijo, imenovano Slovenija, in jo oktobra tukaj tudi gostila. Ker je sam proces oblikovanja in delovanja te skupine poveden za stanje duha, v katerem smo sprejeli kompanjerose iz Chiapasa in se pri tem neštetokrat spraševali, zakaj njim revolucionarno samoorganiziranje uspeva, nam pa ne, si ga je z zdaj že skoraj dvoletno distanco – ki pa v bistvu še ni prehuda, ampak še vedno živa (pol)distanca – vseeno vredno podrobneje ogledati. Pa ne zato, da bi se posuli s pepelom, ker bi ta številka morala iziti že pred pol leta, in tudi ne zato, da bi se vdajali pretiranemu jadikovanju, samopomilovanju in cinizmu, ampak da bi delovala kot vzvod za pretresanje lastne pozicije v tem svetu, ki jo je srečanje s pričevalci ene najbolj živih in uspešnih revolucij našega časa tako boleče in hkrati navdihujoče odprlo. Naj bo ta izvodnik – namesto tipičnega uvodnika – dokaz, da se tej bolečini ne želimo več izogibati, ampak se ji izpostaviti, jo začutiti in zagrabiti tam, od koder izvira; naj bo prvi korak na poti samokritike, kot jo predpisujejo ne le zapatistični tovariši.