Skozi študijo primera Pogumnih žensk Kruščice iz Bosne in Hercegovine opredeljujemo načine, na katerih emancipatorni politični prostor vznika iz, se širi in prebija onkraj specifičnega boja za »pravico do vode«. Študija se nahaja na stičišču socialne ekologije, feminizma in skupnostni političnih praks, pri čemer uporablja konceptualna orodja, kot so politična subjektivnost ter transgeneracijskost z namenom problematiziranja povezav in diskrepanc med političnim agensom in konceptom »pravice do vode«. Predmet študije je tudi vpogled v odgovor na vprašanje, kakšne so novonastale družbene, gospodarske in kulturne posledice specifičnega boja za »pravico do vode« za širšo civilno skupnost v Kruščici. Pod predpostavko, da je boj za vodo Pogumnih žensk Kruščice obenem tako emancipatorni boj žensk (in otrok) kot tudi boj reke preko agensa vaščanov ter vzvratno – boj vaščanov preko agensa reke, članek prinaša prispevek k razpravi o pravici do zdravega življenjskega okolja, ki je ujeta znotraj omejenega prostora, kot ga vzpostavljata tehnokratski sistem človekovih pravic in humanitarno-pravni diskurz. Raziskovalna metodologija, ki jo uporabljamo v študiji, je kvalitativne narave, pretežno osredotočena na pregled in interpretativno analizo primarne ter sekundarne literature, vključujoč diskurzivno analizo javno dostopnega intermedijskega materiala v obliki videov, besedil in intervjujev. Razumevanje čim več vidikov lokalnih bojev, kot je boj žensk iz Kruščice, je ključnega pomena za umeščanje teh in podobnih pojavov v širšo strukturo politike v smislu prehajanja iz nevidne v vidne artikulacije političnega delovanja oziroma prakse akterjev, ki se jih načeloma dojema kot apolitične znotraj logike institucionalnega dojemanja politike. Navsezadnje tovrstne študije služijo kot orodje za razkrivanje in pojasnjevanje razmerij moči, ki so morda prikrita, a inherentno odgovorna za ustvarjanje političnih narativov, identitet in nenazadnje – pravic.
