Za mnoge, ki smo se rodili leta po propadu prejšnjega sistema, trenutni status quo navidezno ne dopušča možnosti novega, drugačnega. Občutek kafkovske ujetosti v absurde naših vsakdanov, tope performativnosti v predstavah prihodnosti, ki so bile ponujene v tihih obljubah, namigih in pričakovanjih naših bližnjih, kot tudi s strani vzgojnih in izobraževalnih institucij, ki slikajo prizore življenja srednjega razreda, stabilne zaposlitve in družine. Kognitivna disonanca, ki izvira iz prepada med obljubami in dejanskostjo družbe, v kateri so ti cilji vedno težje uresničljivi, pa povzroča vedno hujše krize smisla.