Pred nekaj leti sem na spletu zaznala poročanje o primerih LGBT-otrok in mladostnikov, ki so zato, ker so jih verbalno in/ali fizično trpinčili sošolci, storili samomor. To nasilje je skoraj vedno trajalo več let, v nekaterih primerih so zanj vedeli tudi učitelji in učiteljice. To me je spodbudilo k raziskovanju tega, kako je področje preprečevanja in sankcioniranja medvrstniškega psihičnega in fizičnega nasilja nad učečo se LGBT-populacijo urejeno na slovenskih šolah in kakšni so primeri dobrih praks po svetu. Pri tem me je zanimalo tudi, ali se to nasilje zmanjša tedaj, ko je v šolskem učnem načrtu več vsebin s področja LGBT. Nekatere izsledke tega raziskovanja predstavljam v prispevku Trpinčenje LGBT-otrok v Sloveniji in po svetu: primer osnovnih in srednjih šol v pričujočem tematskem bloku. Obravnavam izkušnje s Škotskega, iz Japonske in Čila ter posebej iz Slovenije. Vse naštete države zaznavajo nasilje nad LGBT-učenci in učenkami oziroma dijaki in dijakinjami, vendar so njihovi odzivi nanj različni (pozitiven zgled je predvsem Škotska). Slovenija v zadnjih desetih letih na tem področju ni storila prav veliko – pravzaprav ni naredila nič. Nasilje nad obravnavano populacijo je tako naraslo, prisotnost LGBT-tem pa se je zmanjšala (glej npr. Švab in Kuhar, 2005; Kuhar in Švab, 2014; Magić, 2012; Lesjak, 2017).
