Odtenki odpiranja
Pred kratkim je bil med novicami revije Nature objavljen poziv znanstvenikov za popolnoma odprto deljenje genomskih podatkov koronavirusa (Van Noorden, 2021). Poziv je na prvi pogled nekoliko presenetljiv: ali niso v času korone podatki takoj na voljo vsem, da s skupnimi močmi izvemo kar največ, da se lahko zavarujemo pred trenutno največjo grožnjo človeštvu? Ozadje poziva je zanimivo za uvod v posebno številko s prispevki o odprti znanosti, s posebnim poudarkom na odpiranju raziskovalnih podatkov. Kakšni so odtenki odpiranja, če je do skrajnosti popolnoma odprtega še več odtenkov bolj ali manj omejenega dostopa? Komu lahko odprtost koristi in komu škodi in ali ne bodo tisti, ki so na slabšem, še več izgubili?
Izhodišče tega besedila je kritična ocena (politike) znanosti v Sloveniji, ki je zaradi svoje neopredeljenosti in prevlade logike svetovnega tržišča privedla do odtujevanja in vsebinskega osiromašenja raziskovanja pri nas. V nasprotju s tem je avtor podal in tu utemeljuje pobudo, da se tudi Slovenija pridruži prizadevanjem, ki se z izredno dinamiko uveljavljajo v mednarodnem merilu pod imenom citizen science/občanska znanost. Tako naj bi presegali apriorizem neživljenjskega binarnega ločevanja na znanost in neznanost, ki izrecno ali implicitno pomeni podcenjevanje izkustvenega laičnega znanja občanov. Z njihovim vključevanjem pa se povečuje raznovrstnost akterjev raziskovanja, ki povečuje ali celo edina omogoča določeno (pre)poznavanje in inovativnost v reševanju problemov v njihovem življenjskem okolju. Občanska znanost prispeva k uveljavljanju dolgoročne emancipatorne usmeritve v času, ko raziskovanje postaja nujna sestavina vsakdanjega življenja, ki pa je vse bolj tudi globalno pogojeno.
Kako spremeniti znanstveno objavljanje in vrednotenje raziskovalnega dela v času odprte znanosti?
(
Sodobno objavljanje znanstvenih rezultatov se je pričelo pred več kot 350 leti s pričetkom izhajanja dveh revij: Journal des sçavans in Philosophical Transactions of the Royal Society. Znanstveno objavljanje je bilo v začetku prosta izmenjava idej in znanstvenih rezultatov, v zadnjih desetletjih pa je postalo ena najdobičkonosnejših gospodarskih panog. Znanost že dolgo ni več prosti pretok idej in rezultatov, temveč ta pretok nadzorujejo revije s svojimi uredniškimi odbori, moč pa jim dajejo ocenjevalne lestvice, ki jih rangirajo. Številne raziskave v zadnjih letih so pokazale, da obstoječi sistemi rangiranja revij in izbiranja znanstvenih člankov kot bibliometričnega ocenjevanja raziskovalcev ne delujejo več dobro ter da je treba poiskati nove poti tako za izmenjavo znanstvenih idej kot za ocenjevanje znanstvenega dela (Werner, 2015). Ena od novih poti je odprta znanost, ki zajema ne le odprto dostopne znanstvene objave, temveč tudi pregledne in odprto dostopne raziskovalne podatke, opise metod in smernice znanstvenih politik. Vendar pa pri odprtem dostopu zaenkrat še nismo naredili velikih premikov, saj številni raziskovalci in odločevalci/ustvarjalci znanstvene politike ne razumejo povsem koncepta odprte znanosti in njegove povezave z novimi načini ocenjevanja, brez upoštevanja stroge bibliometrike.
Znanost je pomembna institucija moderne družbe, ki zna hitro in učinkovito vrednotiti ideje, vendar njen razvoj vseskozi spremljajo tudi težave. Področje kriminologije znanosti, ki preučuje vedenje znanstvenikov, ko njihova dejanja niso v skladu z vrednotami in pravili znanstvene skupnosti, predvsem zaradi hitrega povečevanja števila znanstvenikov v svetu postaja vedno bolj pomembno. V članku opredelimo temeljne vrednote in načela znanosti ter opišemo najpogostejša odstopanja od teh načel. Ocenimo stanje v Sloveniji in opišemo globalne pobude, ki poskušajo ustvariti pogoje, da bi bilo odklonilnega vedenja v znanosti čim manj.
V prispevku so predstavljeni nekateri vidiki koncepta t. i. skupnostne znanosti (ang. Citizen Science). Prispevek opisuje pomen skupnostne znanosti kot enega od stebrov odprte znanosti. Skupnostna znanost je pomemben del tako imenovanih kulturnih sprememb pri raziskovalnem delu, ki spodbuja sodelovanje in povezovanje različnih deležnikov. Pomembno vlogo pri zagotavljanju pogojev za izvajanje skupnostne znanosti imajo visokošolske, še posebej univerzitetne knjižnice. Pri tovrstnih raziskavah v lokalnem okolju pa imajo s svojo infrastrukturo in kompetencami pomembno vlogo pogosto tudi splošne knjižnice in druge lokalne izobraževalne institucije. Zato je velikega pomena povezovanje različnih tipov knjižnic. V drugem delu prispevka je kot širši vidik skupnostne znanosti predstavljen pomen splošne dostopnosti do ustvarjenega znanja raziskovalnih organizacij. Splošna dostopnost znanstvenih del spodbuja družbeni razvoj in znanstveno odličnost raziskovalnih organizacij.
Podatki so pogosto eden temeljnih raziskovalnih rezultatov, ki je podlaga za znanstvena spoznanja. Raziskovalci o njih poročajo v publikacijah, s tem pa posredno gradijo svoj ugled in kariero. Četudi gre za temeljne prvine v raziskovalnem procesu, znanstvena skupnost podatkom kot samostojnemu znanstvenemu rezultatu posveča le malo pozornosti. Da bi osvetlili pomen tega vprašanja, v preglednem prispevku predstavimo koncept podatkovne publikacije, pomen priznanja avtorstva in citiranja podatkov ter vlogo znanstvenega vrednotenja podatkovnih zbirk kot samostojnih znanstvenih rezultatov. Orišemo krajino deležnikov, ki (naj) sodelujejo pri kakovostnem objavljanju raziskovalnih podatkov v domačem in mednarodnem prostoru, ter še posebej vlogo znanstvenih revij pri objavljanju podatkov in znanstvenih publikacij, temelječih na podatkih. Namen članka je akterje slovenske raziskovalne skupnosti spodbuditi k večji zavzetosti za transparentno in pravočasno objavljanje raziskovalnih podatkov, ki so pomemben gradnik odprte znanosti.
Od začetkov načel FAIR do orodij in pristopov ocenjevanja primernosti podatkov za uporabo
(
Načela FAIR so bila prvič objavljena leta 2016. Vsebujejo smernice za dobro prakso ravnanja z raziskovalnimi podatki, katere cilj je podatke narediti najdljive (F – findable), dostopne (A – accessible), interoperabilne (I – interoperable) in ponovno uporabne (R – reusable). Vsaka začetnica je povezana z večjim številom meril, ki natančneje določajo vsebino načela, skupaj jih je 15. Načela FAIR poudarjajo strojno delovanje (tj. zmožnost računalniških sistemov za iskanje, dostop, interoperabilnost in ponovno uporabo podatkov brez kakršnega koli (ali z minimalnim) človeškim posredovanjem, saj se raziskovalci pri obravnavi podatkov vse bolj zanašajo na računalniško podporo, kar je posledica povečanja obsega, zapletenosti in hitrosti ustvarjanja podatkov. Čeprav načela FAIR izvirajo iz naravoslovnih ved, so uporabna tudi v drugih raziskovalnih disciplinah, vključno s humanistiko in družboslovjem. Evropska unija, posamezni financerji raziskovalnega dela in univerze čedalje bolj podpirajo in potrjujejo načela FAIR, kar sega od oblikovanja orodij in infrastruktur za ravnanje z raziskovalnimi podatki do oblikovanja politik za delo s podatki. Namen članka je predstaviti zgodovinski razvoj in uveljavljanje načel FAIR ter različna orodja in pristope, ki so se razvili za ocenjevanje primernosti podatkov za drugo rabo.
Z občansko znanostjo do validacije podatkov o COVID-19 v Sloveniji – primer skupnosti Sledilnik
(
V začetku leta 2020 se je svet znašel sredi pandemije bolezni COVID-19. V Sloveniji smo prvo potrjeno okužbo zabeležili 4. 3. 2020, v naslednjih tednih pa je število okuženih naraščalo. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je objavljal agregirane podatke o številu okuženih in kasneje tudi umrlih, ko so se ti začeli pojavljati. Vendar so uporabniki podatkov, med njimi vrsta vodilnih slovenskih raziskovalcev, opazili, da so ti velikokrat nekonsistentni z objavami v drugih virih. Povezali so se v neformalno skupnost COVID-19 Sledilnik, ki je vzpostavila neposredno povezavo z NIJZ in zdravstvenimi zavodi ter strukturirane podatke objavljala, validirala in preoblikovala v format, primeren za vizualizacije, nadaljnjo analizo ter razvijanje modelov in napovedi. Prispevek skupnost Sledilnik predstavi kot primer pobude občanske znanosti, njen nastanek, strukturo in rezultate. V drugem delu predstavimo smernice za ravnanje s podatki COVID-19, ki jih je pripravila delovna skupina Združenja za raziskovalne podatke, ter primerjavo in ovrednotenje načina ravnanja s podatki v skupnosti Sledilnik. Ugotovimo, da je skupnost, čeprav teh smernic ni poznala, v veliki meri sledila podobnim načelom odprtosti in transparentnosti. Podamo predloge, kako bi lahko njeno delo nadgradili, implementirali v okviru javnih institucij ter uporabili obstoječo infrastrukturo podatkovnih storitev, ki je na voljo v Sloveniji.
V biotehnoloških raziskavah generiramo velike količine raznovrstnih podatkov, zato je njihovo obvladovanje, tj. da so najdljivi, dostopni, interoperabilni in ponovno uporabni (ang. Findable, Accessible, Interoperable, Reusable – FAIR), velik izziv. V skupnosti se tako uveljavljajo različni načini standardizacije, kot na primer ontologije, terminologije, podatkovni standardi in minimalni standardi poročanja. Dodaten izziv je vzpostavitev učinkovitega upravljanja s podatki v mednarodnih projektih. V prispevku predstavljamo primer dobre prakse vzpostavitve upravljanja biotehnoloških mednarodnih projektov. Način upravljanja podatkov smo določili z načrtom upravljanja s podatki. Podatke upravljamo s kombinacijo sistema za lokalno upravljanje s podatki pISA-tree, sistema za upravljanje s sintezno-biološkimi podatki in spletnih podatkovnih repozitorijev. Prav take dobre prakse bodo vodile do širše uveljavitve upravljanja odprtih podatkov v skladu s smernicami FAIR, kar bo dolgoročno vodilo do hitrejših in cenejših biotehnoloških odkritij.
Članek izhaja iz (ne)uporabe podatkov v javni razpravi in procesih odločanja na primeru (Skupne) kmetijske politike v Sloveniji. Iz študij, opravljenih v okviru mednarodnega Združenja za raziskovalne podatke, sledi, da pomembno vlogo igrajo opisi podatkovnih virov in struktur za odkrivanje, dostop, povezljivost in ponovno uporabo podatkov, tako v vsebinskem kot tehničnem (informacijskem) smislu, pa tudi dejansko povpraševanje po podatkih. Raziskava javnih administrativnih podatkov na področju kmetijstva v Sloveniji kaže na omejitve »ponudbe« v smislu dokumentacije, vključenosti v kataloge, opremljanja podatkov za zagotavljanje povezljivosti ter rešitev za dostop. Hkrati kaže, da bi bilo spremembe »povpraševanja« na ravni EU, kot so krepitev različnih družbenih ciljev politike, večja prilagodljivost ukrepov in utemeljevanje odločitev z »dejstvi«, mogoče izkoristiti za krepitev uporabe podatkov v procesih odločanja, pa tudi kakovostne, širše javne razprave.
Punk ni mrtev: o integriteti družboslovnih raziskovalnih zbirk in ponovni preučitvi kvalitativnih podatkov na Zahodnem Balkanu
(
Cilj prispevka je preiskava raziskovalne etike in integritete v primerih, ko knjižnice in arhivi hranijo zbirke z občutljivimi podatki, informacijami, dokumenti in drugimi predmeti. V kontekstu sodobnih politik in pristopov odprtega dostopa preiskujemo načine varovanja osebnih podatkov, ki bi lahko vplivali na javno mnenje ali varnost. Arhivi družboslovnih podatkov delujejo kot repozitoriji, ki lahko koristijo novim generacijam raziskovalcev, da že obstoječe podatke uporabijo za morebitne nove premisleke ter prispevajo k izmenjavi znanja in kulturi deljenja podatkov, pridobljenih v družboslovnih raziskavah. To je vsekakor plemenit in zelo idealističen cilj, ki pa odpira pomembno vprašanje: Kako naj ravnamo z občutljivimi podatki (na primer prepisi pričevanj, intervjujev in fokusnih skupin ali podatki iz osebnih dnevnikov preživelih v vojni, pripadnikov različnih družbenih skupin in gibanj) iz posebnih zbirk? Ti podatki lahko škodijo sodelujočim v raziskavi, pa tudi njihovim skupnostim, kar znižuje zaupanje javnosti v raziskovalne procese in prizadevanja. V kratki razpravi se ukvarjamo z nevidnimi nevarnostmi, s katerimi se soočamo knjižničarji in arhivisti pri iskanju ravnotežja med spoštovanjem visokih etičnih načel in iskanjem resnice.
Od podatkovnega kolonializma do podatkovne pravičnosti: primer obravnave manjšin v dobi podatkov
(
V dobi podatkov velja na novo premisliti stare, uveljavljene teoretske koncepte, s katerimi so opredeljena razmerja moči, s tem pa tudi določeni položaji, vloge in možnosti delovanja posameznikov, skupnosti, organizacij in držav. Med njimi bomo posebej izpostavili podatkovni kolonializem ter z njim povezano vprašanje lastništva podatkov. Kdo in kako si prilašča podatke, ki jih v sodobnem jeziku pogosto imenujemo kar nova nafta ali novo zlato, ter kdo in pod kakšnimi pogoji ima do njih dostop in posledično koristi? Kako so opredeljeni podatkovni odnosi v dobi, ko so praktično vsi vidiki posameznikovega in družbenega življenja poblagovljeni? Kakšne so možnosti za odpor in kako nam lahko pri tem pomagajo zgodovinske izkušnje? Posebno pozornost bomo namenili manjšinam, katerih položaj v dobi podatkov bomo premislili s koncepti, kot so podatkovna neenakost, podatkovna vključenost, podatkovna pravičnost in podatkovni aktivizem. Odprte podatke vidimo kot enega od pomembnih gradnikov odprte znanosti, s katerim lahko raziskovalna skupnost prispeva k večji zastopanosti vseh manjšin. Da bi dosegli podatkovno pravičnost, je tudi v znanosti potreben premislek o podatkovnih prijemih.
Prispevek na kratko predstavi vzpon poslovnega modela platform, ki je potekal z razvezovanjem razvoja uporabniških vmesnikov od algoritmov. Dominacija platform na svetovnem spletu je omogočila nastanek velikega podatkovja in okrepila avtonomizacijo algoritemskih režimov. Kapitalistični obračuni med platformami se zdaj vršijo na terenu zbiranja in obdelovanja velike količine podatkov, kar pa dela ta poslovni model nestabilen. Jedro te nestabilnosti prispevek analizira kot protislovje v monetizaciji, saj morajo platforme za dosego čim večjega števila uporabnikov oddajati svoje storitve zastonj ali v močno subvencionirani obliki, cenovna struktura spletnih storitev ali dobrin platformne ekonomije pa ima omejene možnosti za uspeh, zato morajo platforme svojo bazo profitov iskati drugje. Ta napetost postavlja umeščanje komercialnih platform v koncept odprtega dostopa pod vprašaj, k čemur prispeva tudi drugačna logika algoritemskih režimov platform, ki avtorske pravice posameznikov zamenja z vidnostjo uporabnikov. Prevpraševanje umeščanja komercialnih platform v koncept odprtega dostopa vzame za primer poslovne prakse podjetja Academia.edu kot trenutno najbolj opaznega družbenega omrežja za raziskovalni sektor, kar se v sklepnem delu prispevka izteče v oris alternativnih smernic razpolaganja s podatki.
Senčne knjižnice so neformalne infrastrukture za prenos (znanstvene) literature brez stroškov in omejitev za uporabnike. Nastale so kot odgovor na izključujoče prakse pridobitniških znanstvenih založnikov. Prispevek izpostavlja pomen senčnih knjižnic za pravičnejši dostop do znanstvene literature in opiše izbrane primere senčnih knjižnic.
Besedilo obravnava problem poznanstvenjenja emancipacijskih družbenih gibanj v kapitalistični moderni. Sodobne družboslovne znanosti so se v tem času vzpostavile kot orodje državne intervencije tako, da lahko zaznamo vzporednico med hierarhičnim administrativnim upravljanjem družbe »od zgoraj« in ustrezajočim znanstvenim »objektivizmom«. Povezava med emancipacijskimi gibanji in znanostjo zato ni samoumevna ter je pogosto izraz avtoritarnih politik. Za razumevanje teh gibanj se obravnavajo še druge kategorije vednosti, kot sta metis in praxis. Avtor poudari zahtevo po epistemološkem obratu k epistemologijam Juga kot temeljno značilnost globalnih odporov proti neoliberalnemu redu.
Avtorica v prispevku razpravlja o potencialu novih oblik objavljanja in založniških praks, ki jih prinaša odprti dostop, ter na kratko opozori na nekatere ovire, ki stojijo na njihovi poti. V drugem delu tega kratkega eseja pa oriše nastanek in pomen koncepta znanstvene poetike, v katerem je združila poetiko in etiko.
S prihodom modernosti je delo vse bolj pojmovano kot apropriativna aktivnost par excellence, zaradi česar vstopi v simbiotično razmerje s pojmom lastnine. Po eni strani tako upravičuje pridobitev in ohranitev pravne lastnine, po drugi strani pa tvori psihološko lastnino, v Heglovi terminologiji razumljeno kot produkt povnanjenja subjektov dela. Pričujoči članek s podrobno obravnavo Gorzove kritike aplikacije pojma povnanjenja na sodobne delovne prakse preuči, kaj se s to drugo vrsto apropriacije dela zgodi v moderni družbi menjave. Pokažemo lahko, da visoko razvita delitev družbenega dela, osnovana na menjavi blaga, inhibira možnost »polnega« povnanjenja delovnih subjektov, saj privede do situacije, v kateri se ti ne morejo psihološko polastiti (posrednih) rezultatov lastnega početja. Sodobni blagovni proizvajalec se namreč nenehno srečuje z ideelno izgubo svojih upredmetenj ter se zato bolj kot v dejanskih objektih svojega dela povnanja v prisvojeni lastnini kot »produktu« svojega dela v abstraktnem smislu.
Pričujoči prispevek obravnava področje globalnega zdravstvenega prava in politike skozi prizmo epidemije koronavirusa. Ob upoštevanju realnosti globalnih neenakosti in (ne)zmožnosti držav pri odzivanju na to grožnjo globalnemu zdravju je treba kritično ovrednotiti dosedanje delovanje držav in drugih akterjev v mednarodni skupnosti ter poiskati rešitve, ki bodo omogočile ustreznejše, predvsem pa pravičnejše naslavljanje problematike globalnega zdravja. Pri tem ključno vlogo igra pravica do zdravja, ki lahko pomeni podlago za zmanjševanje globalnih (zdravstvenih) neenakosti in boljše mednarodno sodelovanje.
Juvan, Marko (2019): Worlding a Peripheral Literature. Palgrave MacMillan.
Monografija Marka Juvana Worlding a Peripheral Literature, ki je kot element zbirke Canon and World Literature založbe Palgrave Macmillan izšla predlani, je deloma zasnovana na traverzah avtorjeve nadrobne študije ujemajoče tematike Prešernovska struktura in slovenski kulturni sindrom iz leta 2012. Prenesti obravnavano delo iz črt primerjalne književnosti v okvirje širšega družboslovja se zdi posebej smiselno v današnjem času. Branje namreč ponuja uvid v dobo, ko se je bila književna umetnost prisiljena samomisliti. V obstoječnosti se v javnost vsakodnevno pripenjajo prizori poizkusov izrinjanja kulture in umetnosti na izsesano obrobje družbenega. Zato so se kulturniki in umetniki sleherni trenutek prisiljeni samodojemati in samoupravičevati, obstali svet pa je priča podvajanju časa, ki se je nekdaj že odvil. Proces je zaključen. Umetnost in kultura v svojem gibanju premikata, snujeta in oživljata. Razsežnost njunih možnosti je nesporna, ravno to pa slikovito utemeljuje del obravnavane knjige.
Vjeran Pavlaković in Davor Pauković (ur.) (2019): Framing the Nation and Collective Identities. Political Rituals and Cultural Memory of the Twentieth-Century Traumas in Croatia. London: Routledge.
Zbornik Framing the Nation and Collective Identities. Political Rituals and Cultural Memory of the Twentieth-Century Traumas in Croatia (Routledge, 2019), ki sta ga uredila Vjeran Pavlaković in Davor Pauković, je končni rezultat projekta FRAMNAT, ki se je izvajal od 2014 do 2018 ob podpori Hrvaškega znanstvenega sklada. Urednika v uvodu poudarjata, da so se udeleženci projekta osredotočili na sedem komemoracij, pomembnih za družbenopolitično življenje Hrvaške, ker gre za dogodke, ki jim prisostvujejo tako državne oblasti kot predstavniki različnih institucij in organizacij, hkrati pa neredko izzivajo polemiko in javno razpravo med nasprotujočimi si političnimi stranmi ter ideološko-zgodovinskimi pripovedmi. Od sedmih izbranih komemoracij se jih pet nanaša na dogodke iz druge svetovne vojne (Jasenovac, Brezovica, Srb, Pliberk in Jazovka), ostali dve pa potekata v Vukovarju in Kninu ter se nanašata na vojno v devetdesetih oziroma na hrvaško domovinsko vojno.