Mobilizacijske prakse vstaj in direktnih akcij zadnjih nekaj let so postale pomemben dejavnik v raziskovanju protestov in družbenih gibanj. Njihovo proučevanje se večinoma omejuje na vplive informacijskih tehnologij in družbenih omrežij kot tistih domnevno svobodnih in neomejenih praks, ki pomembno oblikujejo vstaje in proteste novih avtonomnih gibanj po svetu. V pričujočem članku se je avtorica lotila analize grafitov in street arta kot tiste mobilizacijske prakse, katere mobilizacijski potencial in pomen je za zdaj še slabo raziskan. Na podlagi analize mobilizacijskih grafitov in streetarta antikapitalističnega bloka (AKAP) na vstajah pozimi 2012–2013 v Sloveniji in študija teorije hegemonije poskuša odgovoriti na vprašanje, kakšno vlogo imajo grafiti kot mobilizacijsko orodje. Namen članka je umestitev tovrstnega mobilizacijskega orodja v kontekst drugih mobilizacijski praks in jih poleg informacijskih tehnologij postaviti na področje nehegemonskosti. Članek je del širše raziskave mobilizacijskih orodij AKAP-bloka na slovenskih vstajah.
