Članek se osredinja na koncept skupnostnega upravljanja življenjskih virov, ki na prvo mesto postavlja horizontalnost odnosov (participatorno upravljanje), vzdržno paradigmo razvoja ter interes skupnosti. Opisu koncepta in navedbi najpogostejših področij skupnostnih projektov sledi predstavitev raziskovalnega okvira, ki je v celoti vezan na izvedbo projekta Dovolj za vse. Raziskava je bila namenjena iskanju odgovorov na vprašanja, kako spodbuditi in aktivirati čim več lokalnih skupnosti, da aktivno pristopijo k skupnostnemu upravljanju z lokalnimi življenjskimi viri. Izsledki raziskave tako vključujejo predstavitev dejavnikov motivacije posameznikov za sodelovanje pri skupnostnih projektih, zaznane ovire za skupnostne projekte, potrebe izvajalcev takšnih projektov ter ključne dejavnike uspeha. Iz rezultatov raziskave je mogoče sklepati, da v Sloveniji obstaja precejšnja težnja posameznikov po lastnem prispevku k skupnosti, vendar pa za zdaj obstaja premalo znanja in izkušenj s skupnostnimi projekti ter premalo sredstev za njihovo izvedbo, kar je oboje osrednja ovira za širjenje skupnostnih praks. Kot ključni dejavnik uspeha skupnostnih projektov je treba omeniti usposobljenost in aktivnost članov skupnosti.
