Avtorica z analizo teoretskih opredelitev solidarnostnih ekonomij, ki so v zadnjih desetletjih doživele preporod po vseh celinah, ugotavlja, v kolikšni meri je nova, porajajoča se oblika alternativnih ekonomij transformativna in emancipatorna v razmerju do prevladujoče neoliberalne tržne ekonomije. Skozi proces razmejevanja in prežemanja dveh na prvi pogled podobnih, a protislovnih konceptov – solidarnostne ekonomije in socialne ekonomije – prikaže njune združljivosti in antagonizme ter identificira implikacije, ki iz tega izhajajo. Na podlagi izbranih zgodovinskih vpogledov v prakse solidarnostnih ekonomij avtorica ugotavlja, kako se je koncept razvijal, do kod je prispel, ter opredeli najbolj pereče »odsotnosti« v sami genealogiji koncepta. Poleg prepoznavanja vsebin, ciljev in potencialov solidarnostnih ekonomij v zaključku kritično premišljuje in preverja tista izhodišča in predpostavke samega koncepta, ki bi ga lahko okrepili tako v teoretskih dognanjih kot tudi v sami produkciji reapropriacije skupnega oz. commonalizma.
