V članku predstavimo zgodovino Ekvadorja in njegove različne etape v 500-letnem boju proti kolonializmu in se osredotočimo zlasti na sodobne boje. To je zgodovina, ki se giblje v spirali in se ponavlja, saj v Ekvadorju obstaja dolga tradicija odpora, ki je vzniknila med uporniškimi ljudstvi. Točka preloma, ki je označila moderno dobo, je bil začetek procesa kolonizacije Abye Yale, ameriške celine, in ob tem procesa prvotne akumulacije, zaznamovanega s patriarhalnim, kapitalskim in nato kolonialnim ropanjem, a hkrati je to začetek uporov, med katerimi omenimo Pintagov upor, ki je organiziral uporniško vojsko, da bi zavrl napredovanje inkovskega imperija na ozemlje ljudstev s tega območja, kot tudi upor Rumiñahuija, domorodskega vojščaka, ki je vodil upor proti španski invaziji, in prav tako Alonsa de Illescasa, predhodnika ubežniških sužnjev afriškega izvora. V tej isti liniji se bo veliko let pozneje (1778) pojavila Martina Carrillo, ki pobegne s posestva, kjer je opravljala suženjska dela, da bi razkrila hudo zatiranje, v kakršnem so živela črnska ljudstva. 20. stoletje so zaznamovali raznoliki zgodovinski dogodki: okrutni masakri, kot sta bila poboja 15. novembra 1922 in leta 1977, pa tudi boji proti okrutni represiji sodobnih vojaških diktatur, ki segajo vse do leta 2023.
