V članku predstavljamo nemožnost skupnega mišljenja treh modelov zgodovine, ki jih poskušamo artikulirati skozi medsebojne odklone izbranih tekstov Anne Robert Jacques Turgota, Jean-Jacquesa Rousseauja in Samuela Butlerja. Ta nemožnost se kaže v zapuščanju in nadomeščanju pojmov zgodovine, pisave ter stroja, ki se prek interpretacije besedil izkažejo za pojme določene dobe. Turgotova kumulativna zgodovina, ki jemlje gotovost lastne ekstenzije, tako rekoč, na zalogo, Rousseaujeva aleatorična zgodovina, ki se izmika lastnemu pogoju kontinuitete, ter Butlerjeva sabotirana zgodovina, ujeta v kroženju in ponavljanju brez odklona, markirajo težavo modernosti pri artikuliranju lastne zgodovinskosti.
