Ideja za pričujoči tematski sklop se je pričela porajati leta 2019, v času, ko se je retrospektivno izkristaliziral v tistem trenutku še nedaven, a dokončen mrk določene politične intenzivnosti v Sloveniji. To bi časovno lahko v grobem zamejili na letnici 2011 in 2016, ki zarisujeta lok od Gibanja 15O in Bojze (kot neposrednih odgovorov na globalno finančno krizo), gibanja Mi smo univerza ter zasedbe Filozofske fakultete, preko Mariborskih in Vseslovenskih ljudskih vstaj, do Gibanja za neomejen Rog uporabe.1 Letnici sta nedvomno do neke mere arbitrarni in odvisni od tega, kdo ju postavlja, ne glede na to pa lahko na podlagi izpričanega izkustva tistega obdobja najprej zatrdimo, da je ta čas za lokalno okolje zgodovinsko singularen. Tej oznaki moramo takoj dodati še drugo potezo, za katero spekuliramo, da ji vsi akterji tistega časa ne pritrjujejo nujno; namreč, da se je to obdobje tudi zaključilo – in to zaključilo s porazom na več ravneh.
Članek zaobjema izbor iz knjige Leva melanholija: marksizem, zgodovina in spomin, v kateri Enzo Traverso raziskuje razmerje med politično levico ter pojmovanjem zgodovine in toka časa, pri čemer se osredotoči na melanholični vidik, ki ga je levica skozi svoje poraze razvila v 20. stoletju. Izbor, ki vključuje večino prvega poglavja in odlomke drugega, predstavlja propad modernih utopij in revolucij kot zgodovinski pogoj leve melanholije. Prikaže, kako se je ta razvila v zgodovini kot osrednje občutje ter odnos do časa s strani levice. V tem kontekstu obravnava več revolucij, začenši s francosko in takoj zatem rusko revolucijo, opisuje dogajanje v bivši vzhodni Evropi po padcu berlinskega zidu, pa tudi drugje po svetu, na primer v severni Afriki in bližnjem vzhodu. V časovnem loku dveh stoletij nam prikaže, kako je samo zgodovinopisje menjalo svojo perspektivo s stališča zmagovalca, preko poraženca in nazadnje na stališče žrtve, kjer je temeljni zgodovinski dogodek holokavst in povojna ideološko poenotenje okoli politično prazne komemorativne simbolne ekonomije. Pri tem se opira na avtorje kot so Reinhart Koselleck in njegov koncept »Sattelzeit«, Walter Benjamin in koncept »Jetz-zeit« ter Carl Schmitt. Ugotavlja, da je bil največji zgodovinski poraženec socializem in z njim tudi feminizem ter vse nadaljnje oblike levih utopij, po tem ko sta ameriški in britanski konservativizem s svojim neoliberalizmom naredila revolucionarni preobrat v 60. in 70ih letih prejšnjega stoletja ter zavzela svet v zmagovalnem pohodu.
Kjer je bila preteklost, tam naj nastopi zgodovina: Benjamin, Marx in »tradicija zatiranih«
(
Kot pravi pregovor, »tradicija ni ohranjanje pepela, temveč posredovanje ognja«. Izhajajoč iz te podobe, se v tem prispevku zanimamo za nekonservativne koncepte tradicije in (dis)kontinuitete. Če pojem tradicije običajno povezujemo s kontinuiteto, pa koncept tradicije postavlja vprašanje prenosljivosti. Ali obstaja neprekinjen medij, v katerem se lahko pripovedi, običaji, obredi ali druge materialne prakse prenašajo iz preteklosti v sedanjost? Če prenosljivost tradicije ni dana, ni predmet, ki bi bil blago, ampak je podvržen zgodovinskim spremembam, je vprašanje tradicije in dedovanja neločljivo povezano z družbenimi in političnimi boji. Vendar so pojem tradicije večinoma teoretizirali konservativni misleci. V tem smislu je tradicionalni historični materializem obravnaval tradicijo kot protiprogresivno zaviralno silo. Walter Benjamin (1940) pa je predlagal drugačen koncept zgodovinskega časa in tradicije. Zgodovina ne temelji na progresivnem toku »homogenega, praznega časa«, temveč na rušilnih konstelacijah sedanjosti in preteklosti. Preteklost ni nikoli povsem izginila, nikoli je ni mogoče v celoti historizirati. Medij, v katerem je sedanjost povezana z vsemi izgubljenimi vzroki in boji tistih, ki so dobesedno in metaforično izgubili svojo zgodovino, se imenuje »tradicija zatiranih«. Paradoksalno je ta medij diskontinuum -njegova tekstura je stkana iz bojev, praznih mest in nepovezanih elementov, ki jih ni mogoče predstaviti v eni sami prenosljivi podobi ali vpisati v eno samo večplastno, a koherentno svetovno zgodovino. Če »tradicija vseh mrtvih generacij kot nočna mora bremeni možgane živih« (Marx), potem bo tudi tradicija zatiranih strašila vse poskuse, da bi jo popolnoma zatrli in izbrisali njeno izkušnjo v linearnem kontinuumu »zgodovine zmagovalcev«. Toda kako naj posredujemo zatirano tradicijo? Kako se je mogoče spomniti tradicije zatiranih, jo aktualizirati in »predelati«?
V »dobi« po koncu zgodovine svetovni kapitalizem ni odpravil ideje teleološkega napredka, spremenil je le svoje prizorišče: napredek se je prenesel v prostor. Času je odvzeta zgodovinska razsežnost in je omejen na časovna obeležja dehistoriziranega prostora. Navidezno večna prisotnost svetovnega trga seveda pozna različne lokalne časovnosti, vendar so te časovnosti vedno že vpisane v prostor. Vzpon »regionalnih študij« kot glavne akademske discipline (ki nadomešča zgodovinsko sociološko znanost) je simptomatičen za to konjunkturo. Če postmoderni način prostorskosti vodi »volja do uporabe in podrejenje časa za namen prostora«,2 kakor je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izjavil literarni kritik in politični teoretik Fredric Jameson, potem se danes zavedamo, da je ta postmoderna volja ustvarila svet po lastni podobi. Toda kaj se zgodi s konceptom prostora, ko izgubi svojo zgodovinsko razslojenost? Zdi se, da kontinuumu prostora in prostorsko oblikovanemu času umanjka »zunanjost«. Kapitalistična posthistoire ne pozna zgodovine, le prazgodovino svojega lastnega sočasnega prostora.
V članku predlagam teoretično razlikovanje treh različnih oblik prikazni, ki prežijo na sodobno zgodovino, od katerih bolj znani dve zadevata časovne napetosti med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, medtem ko tretja zadeva razmerje med centrom in periferijo svetovnih gospodarstev. Osredotočamo se na to tretjo vrsto fantazmagorične napetosti, da bi raziskali pogoje za nastanek modernega zgodovinskega časa in za njegovo sodobno izčrpavanje.
1.
Kdaj so se stvari sfižile? Danes si ni težko postaviti tega vprašanja. S temi »stvarmi« mislimo seveda na »nous autres«, tiste civilizacije, za katere je zdaj znano, da so minljive, kot jih je objokoval Valéry leta 1919, pri čemer je uporabil množino, da je govoril o ednini, o sodobni evropski civilizaciji, katere prihodnost je bila predmet njegove globoke skrbi. Danes je ta ednina še bolj očitno in skrb vzbujajoče postala univerzalnost, tehnološkoduhovna monokultura naše vrste. Ta singularna oblika (v dvojnem pomenu pridevnika) civilizacije, ki se je dolga stoletja imela za »izvor in cilj zgodovine«, se danes sooča z možnostjo, da je na pragu ne tako izvirnega »cilja«: samouničenja, ki ga povzročata rakava metastaza njene tehno-ekonomske matrike in kozmološki imaginarij, ki jo podpira, z drugimi besedami, njene kozmotehnike in kozmopolitike, kakor o tem govori Yuk Hui.
Izvor in cilj zgodovine je naslov slavne knjige, v kateri Karl Jaspers razvija koncept »osne dobe« [Axial Age], obdobja, po katerem ima človeška vrsta ne le skupno zgodovino, ampak tudi enotno usodo.3 Jaspers je s tem izrazom meril na obdobje med 800 in 200 pred našim štetjem, v katerem so v Evraziji doživeli vzpon Konfucij, Lao-Tze, Buda, Zoroaster, veliki hebrejski preroki, grški pesniki, zgodovinarji in filozofi. V tem obdobju je nastal »člo-vek, kakršnega poznamo danes«. Osne kulture so postopoma absorbirale vse pred- ali izvenosne kulture, ki so na ta račun izginjale; Jaspers je tako verjel, da se v dvajsetem stoletju še zadnja »primitivna« ljudstva končno približujejo izumrtju.
Pisanje zgodovine kot kulturna in politična kritika ali težave pri pisanju zgodovine (de)kolonizirane družbe
(
Na podlagi zgodovinskega izkustva avtor v prispevku postavlja vprašanje o pisanju zgodovine v družbi, ki je prestala kolonizacijo. To zgodovinsko dejstvo namreč ne določa le preteklosti kot zgodovinarjevega objekta, ampak tudi njegovo sedanjost, to je njegovo prakso zgodovinopisja. Kategorije, s katerimi operira kot zgodovinar namreč niso nevtralne, temveč so kategorije, ki so v kolonizirano družbo vstopile prav s kolonizacijo, obenem pa jih na ravni discipline zgodovinopisja vzdržujejo prav institucije vednosti, ki pripadajo nekdanjemu kolonizatorju. Na primeru Alžirije avtor tako ugotavlja, da mora zgodovinar, če želi resnično zadostiti pogojem tega vprašanja, pripoznati, da obstajata dve, med seboj ločeni zgodovini, da torej poleg uradne zgodovine kolonizatorja, obstaja še zgodovina koloniziranega. Slednja pa ne zadeva le drugih ali prezrtih objektov zgodovinopisja, ampak zadeva druge spoznavne kategorije, torej drugačno epistemologijo, ki jo je potrebno v okviru zgodovinopisja (de)kolonizirane družbe šele razviti.
Besedilo je bilo spisano kot neposreden odgovor oziroma kot dialog z Dahom Djerbalom in njegovim prispevkom k problemu pisanja zgodovine (de)kolonizirane družbe. V tem odgovoru Étienne Balibar izpostavlja težo Djerbalovih ugotovitev, ki segajo onkraj meja nekdanjih koloniziranih družb, ampak se tičejo tudi zgodovinopisja v okviru družb, ki so bile kolonizatorske in katerih kolonizatorske prakse se raztezajo v sedanjost, največkrat prav na področju intelektualne produkcije, v kateri prednjači prav zgodovinopisje. Balibar kot pripadnik sodobne francoske akademske sfere, med pogoje katere neizbrisljivo spada kolonizacija, izpostavlja Djerbalove epistemološke inovacije, ki načenjajo nekatere temeljne postavke zgodovinopisja. Najprej so tu odnosi gospostva v vednosti, ki so definirani tako simbolno kakor materialno. Iz tega sledi, da v kritičnem zgodovinopisju, ki si prizadeva za zgodovinsko podjarmljene človeške skupine, ne gre le za rekonstitucijo glasu in vednosti slednjih, ampak za konstrukcijo, za invencijo vednosti ‚o sebi‘, kjer je ta jaz drugega šele potrebno zgraditi. To pomeni, da gre za subjektivacijo oziroma retrospektivno konstrukcijo subjektov upora kolonizaciji. Poleg tega to ne pomeni le, da mora zgodovinar poseči po antropološki metodi, ampak da gre za antropološko revolucijo, ki mora poseči v klasične dualizme zahodne družbeno-politične metafizike. Navsezadnje pa je dvojnost zgodovin, ki jo predlaga Djerbal, potrebno brati skozi nujno prizmo disimetrije, ki jo na sledi Foucaultu Balibar poimenuje kontrazgodovina.
The Present against the Past and the Future: Reclaiming the present as a strategy of cultural resistance in Post-War Lebanon
(
Namen članka je pokazati, da je sedanjost časovnost kulturnega in političnega odpora znotraj konteksta državljanskih vojn. Drugi cilj je pokazati da lahko politične revolucije postanejo velike revolucije, ki prinašajo nov sistem vrednot le, če so povezane s kulturno revolucijo. Glavni argument je, da takšna kulturna revolucija sama po sebi ne bo v zameno za nič kot potrditev manifestne razsežnosti revolucije kot take, tj. državljanske vojne. V tem smislu je estetika poklicana, da dopolni zgodovino in revolucionarno zavest glede na to, da je lahko le estetika znanost manifestirane prisotnosti državljanske vojne. Uporabljena metoda se bo osredotočila na izpostavljanje estetike državljanske vojne, ki so jo razvili umetniki in misleci priče državljanske vojne. Kasneje bodo ti estetski sistemi postavljeni proti drugim mislecem, ki so se skušali spoprijeti s kočljivimi vprašanji prihoda vojne novega družbenega reda, ki izhaja iz revolucij in državljanskih vojn. Zato so je članek razdeljen na tri dele: najprej povzetek estetike državljanske vojne, kot jo je razkril Walid Sadek, sledi estetika nemrtvih, ki jo je razvil Jalal Toufic, na koncu pa je predstavljen položaj teh dveh estetik v odnosu do Heglom, Marxom, Castoriadisom, Dardotom in Lavalom glede vprašanja o prihodu novega svetovnega reda.
V članku izhajam iz Aristotelove primerjave umetnosti in zgodovinopisja, na tej podlagi pa orišem splošne poteze modernega zgodovinopisja, ki ga je mogoče misliti kot obliko poetičnega zgodovinopisja. Nadalje se osredotočim na homologijo zgodovinskih organizacij prostora-časa v umetnosti in na področju vednosti, pri čemer zasledujem sklep, da obstaja določena povezava med transformacijami modelov prostora-časa na področju vednosti, v umetnosti in družbenem pozicioniranju oziroma funkciji umetnosti. V zadnjem delu članka se osredotočim na povezavo sodobnosti (sodobne umetnosti) in spominskih študij oziroma spominskoštudijskega zgodovinopisja, ki, kot predlagam, temelji na formiranju preteklosti kot vira in prihodnosti kot grožnje, hkrati pa na povezavo sodobnoumetniških modelov prostora-časa, logike novih medijev in digitalne reproduktibilnosti.
Zgodovina, pisava in stroj: Turgotova zgodovina, ki akumulira, Rousseaujeva zgodovina, ki traja, in Butlerjeva zaustavljena zgodovina
(
V članku predstavljamo nemožnost skupnega mišljenja treh modelov zgodovine, ki jih poskušamo artikulirati skozi medsebojne odklone izbranih tekstov Anne Robert Jacques Turgota, Jean-Jacquesa Rousseauja in Samuela Butlerja. Ta nemožnost se kaže v zapuščanju in nadomeščanju pojmov zgodovine, pisave ter stroja, ki se prek interpretacije besedil izkažejo za pojme določene dobe. Turgotova kumulativna zgodovina, ki jemlje gotovost lastne ekstenzije, tako rekoč, na zalogo, Rousseaujeva aleatorična zgodovina, ki se izmika lastnemu pogoju kontinuitete, ter Butlerjeva sabotirana zgodovina, ujeta v kroženju in ponavljanju brez odklona, markirajo težavo modernosti pri artikuliranju lastne zgodovinskosti.
Kritična teorija se spopada s potrebo po podpori in ustvarjanju procesa prerazporeditve bogastva in priznanja. V Argentini je slednji vidik našel pot skozi državo v vrsti zakonov, ki dodeljujejo pravice na področju spolnosti in identitete, katerih splošni delovni okvir je bil Zakon o celostni spolni vzgoji (2006). Ta proces bom skušala rekonstruirati, pri čemer bom izpostavila njegove omejitve in njegov trenutni program, da bi prebrodila kritične teorije, ki so ga podpirale. Namen tega preboja je preseči trenutno pozornost, namenjeno »identiteti«, in preiti na novo področje: »sorodstvo«.
Tada se činilo da ništa ne može zaustaviti sjajnu budućnost pred nama. Igor Štiks
Kako danes razumeti jugoslovanska osemdeseta, kako pisati o njih, jih slikati, posneti, pesniti, peti, uglasbiti, uprizoriti, kako jih vrednotiti po krvavi bajki devetdesetih? Je še mogoče pisati poezijo o zadnjem jugoslovanskem desetletju po Srebrenici, Vukovarju, Ahmićih, Sarajevu in stotinah drugih lokalnih moriščih, ali je tudi to preveč barbarsko?
V pričujočem poglavju analiziram različne načine kulturne in umetniške refleksije – torej konstrukcije in percepcije – osemdesetih v socialistični Jugoslaviji, kot so se razvile na njenih pogoriščih od leta 1991 dalje. Za razliko od drugih v tem zborniku ne pišem o zgodovinskih osemdesetih, ampak o njihovih sedanjih kulturnih reprezentacijah. Nisem zgodovinar Jugoslavije, ampak kulturolog post-Jugoslavije, ukvarjam se z različnimi oblikami današnjega spominjanja in spreminjanja, konstruiranja in dekonstruiranja preteklosti: konkretneje, ustvarjanja podob o njej na področju umetnosti in kulture. Zanima me, kako se zgodovinopisni natančnosti, trdim dejstvom, zoperstavljajo aktualne, torej aposteriorne umetniške projekcije in kulturne interpretacije rajnke socialistične federacije. Drugače rečeno: ne vračam se zgodovinopisno iz postjugoslovanske sedanjosti v jugoslovanska osemdeseta, ampak se kulturološko sprašujem, kako so jugoslovanska osemdeseta prisotna na umetniškem in širšem kulturnem zemljevidu postjugoslovanske sedanjosti.
Deborah Danowski, Eduardo Viveiros de Castro: The Ends of the World; Polity Press, 2017, prev. Rodrigo Nunes.
Knjižica Konci sveta brazilskih antropologov in teoretikov Deborah Danowski in Eduarda Viveirosa de Castra spada v tisto, kar se tiče bralcev in ciljev morda nekoliko zmedeno kategorijo akademskih del, ki se poženejo z velikim zamahom in pomešajo jezik političnega manifesta, religioznega razodetja in akademskega kataloga. Delo kot nalašč zame, ki mi še ostaja nekaj filozofske izobrazbe, sled neodobravanja stvarnosti in nagnjenje k estetski očaranosti. Sicer pa si je težko misliti, komu natanko je knjižica namenjena; za aktiviste je preveč abstraktna, za epistemologe prehitra, za splošno občinstvo preveč vijugava. Morebiti je poslanica, korak v polemiki, neke – morda malce okultne – skupnosti teoretikov, ki se spopadajo s teoretsko formulacijo problema podnebnih sprememb. Zame je bilo srečanje s Konci sveta prvo srečanje s to skupnostjo, njenimi običaji, datumi prelomnih konferenc in njenim delom nasploh – tako da je v temle besedilcu vprašanje prepričljivosti tudi vprašanje mojega spreobrnenja.
Septembra 2021 se je iztekla prva tretjina triletnega projekta »Slovenska narodnozabavna glasba kot politika: percepcije, recepcije, identitete«, po domače »Alpenecho«, v okviru katerega nastaja tudi pričujoča rubrika. Prvo fazo projekta je zaznamoval radovedni vzgib in raziskovalni poskus umestiti pregovorno »domač, slovenski« žanr slovenske narodnozabavne glasbe v širši kontekst aktualnih razprav in raziskav na različnih koncih humanističnodružboslovne krajine. Alpenechovci verjamemo v moč in odmevnost glasbe – spleta zvokov in besed, tehnologij in idej. Ob prvi obletnici raziskave smo to izjavili tudi naglas – in upamo, da tudi odzvanjajoče – v okviru dvodnevnega interdisciplinarnega mednarodnega simpozija Glasni spomini, turbo ljudje: Kartiranje zvokov, podob in spominjanja v postjugoslovanskem prostoru.*
V prispevku je obravnavan glasbeni fenomen tako imenovanih slovenskih trubačev, glasbenih skupin, ki so po letu 2000 doživele razcvet na glasbeni sceni v Sloveniji. Te se v svojem glasbenem slogu, repertoarju kot tudi na performativni ravni sklicujejo predvsem na trubaške zasedbe iz Srbije. Glasbeniki so v Sloveniji vzpostavili tudi svoje prostore delovanja in načine predstavljanja. Prispevek predstavlja kratek pregled delovanja teh zasedb od začetkov njihovega delovanja do danes, izpostavlja prostore, v katerih se trubaška glasba pojavlja, ter na podlagi intervjujev z izvajalci obravnava performativne strategije, ki jih izvajalci zavestno uporabljajo z namenom, da se približujejo določeni podobi, ki se v razmerju s publiko ustvarja skozi vizualnost, telesnost, vedenje, zvok in besedo.
V članku se ukvarjam z zgodovino harmonike. Pri tem sledim konceptu družbenega življenja glasbenih instrumentov in harmoniko opredelim tudi tehnološko kot harmonikarski stroj, ki je v 19. stoletju temeljito spremenil in rekodiral glasbo tako rekoč po vsem svetu. Po začetni opredelitvi harmonikarskega stroja se posvečam njegovi vlogi pri zgodnjem razvoju popularne glasbe, ki se je končal z nastopom električne kitare in kitarskih glasb. Drugi del članka je namenjen specifičnosti in zgodovini družbenega življenja diatonične harmonike na območju današnje Slovenije, v kateri harmonika nastopa tudi kot oblika družbenega in kulturnega boja. Navsezadnje pa se sprašujem tudi o možnostih alternativnega družbenega življenja diatonične harmonike. V članku v veliki meri sledim že opravljenim trajektorijem, njegov namen pa je pregledno specificiranje elementov kulturne in tehnične zgodovine (diatonične) harmonike.