Prvotno izhodišče pričujoče številke Časopisa za kritiko znanosti je bila refleksija slovenskega kina ob številnih obletnicah, ki jih je obeleževal v preteklem letu, med njimi 100-letnico Kinodvora in 60-letnico Slovenske kinoteke, se pravi dveh najbolj referenčnih in vplivnih, pa tudi najuspešnejših kino institucij v Sloveniji; skozi nacionalni vidik pa tudi refleksija kina kot takšnega, ki je neizbrisno zaznamoval 20. stoletje in se na prelomu tisočletja srečal s številnimi izzivi ter tako zašel v krizo identitete. Slednje odpira vprašanja, kakšno mesto srečevanja, socializacije, spominjanja, potrošništva in upora po približno stoletju obstoja še predstavlja in kako se je ta vloga spremenila v primerjavi z njegovo preteklostjo in zgodovino. Povedno je, da nam je drugi del naloge bistveno bolje uspel, saj smo s pomočjo avtorjev, avtoric in sogovornikov pretresli številne premene kina v njegovi družbeni, socializacijski, vzgojni in politični funkciji, nacionalni oziroma lokalni vidik pa je žal ostal pretežno nenaslovljen. Z besedami gverilskega filmarja Halila Dağa, katerega dnevniške zapise objavljamo pod naslovom »Zanašam se na gore ...«, moramo pri tem reči: to je naša samokritika.
Watching a film is always a very personal experience. I wonder whether film can represent, express and relive this experience, in what ways and in what roles cinema can perform in a work of film. For some filmmakers, their first encounters with the cinema or moving pictures were fatal. For Giuseppe Tornatore, this contact was a literal entry into the cinematic paradise. The amateur super 8 film in Wenders‘ Paris, Texas brings back the protagonist‘s memory. In The Fabelmans Spielberg confesses how he lost the virginity of his gaze during his first film screening. For Fellini, cinemas were the scene of a double spectacle – the one on the screen and the one below it. In The Purple Rose of Cairo Woody Allen pierced the screen and drowned reality in illusion. The Hollywood film initially seen in Rdeči Boogie ali Kaj ti je deklica, grounded socialism. In Sladke sanje, the bully loses it during the screening when the film runs out of »boobs«, which were supposedly cut out by the communists. Even Tito knew that film has the power of propaganda, he saw one almost every day. It makes you relax and smile, he said. Or crawl under the table when the train comes to the foreground, Badjura said. But a film is most fatal when the illusion of film is transformed into a new illusion, as expressed by Victor Erice in the most beautiful way possible in El espíritu de la colmena.
Rojstvo gverilskega filma
Rodil sem se leta 1973 v Nemčiji kot prvi otrok očetu iz Izmirja in materi iz Ağrija. V času osnovne šole sem bil razpet med Izmirjem in Nemčijo. Srednjo in višjo stopnjo sem zaključil na zasebnem turškem kolidžu v Izmirju. Takoj zatem sem odšel v Evropo, kjer sem podnevi služboval, v večerni šoli pa se udeleževal fotografskih tečajev. V teh treh letih sem spoznal osvobodilno gibanje. Leta 1994 sem se priključil ustanavljanju MED TV, prvega kurdskega televizijskega kanala v Evropi. 1. aprila 1995 sem kot pomočnik nemškega snemalca odpotoval na Bližnji vzhod na snemanje intervjuja z Abdullahom Öcalanom. Med intervjujem v osrednji partijski šoli PKK (Delavske stranke Kurdistana, op. p.) sem se zbližal z gverilci in gverilkami. Po tem intervjuju z Abdullahom Öcalanom, ki je bil tudi moje prvo pomenljivo delo, sem se odločil, da se ne bom vrnil in da bom tukaj nadaljeval svojo življenjsko pot. Moje življenje se odtlej odvija skupaj z borci in borkami za svobodo v gorah Kurdistana.
Cinemas are being transformed in the era after the breakthrough of digitalization. Traditional cinemas, such as those that operated in the 1950s, practically no longer exist. Cinemas are less and less marking central spaces in cities and metropolises and are divided into cinemas in so-called multiplexes, which are usually parts of shopping centres, and art cinemas and cinema halls. The key hypothesis of the article is that cinemas will not become extinct, even though films and TV series are available on a multitude of platforms via various digital devices. In analogy with Kant’s concept of transcendentalism, the main reason for this is the projection in the dark, which emphasizes the audience’s transition from everyday time to the course of the film’s screening. Insights, crystallized in historical-critical analysis reveal the social frameworks for the emergence of agencies, which with their existence and operation ensure the grouping of cinephiles and the multiplication of film festivals, which also affects tendencies in film aesthetics. Similar processes in Slovenia have interlaced with global processes in the field of cinemafication and the development of club cinephilia. Just as on a global scale, it is also possible to read politically defined motives of operation and management of cinemas in the history of Slovenian cinemas – Matica, Dvor / Sloga, Cinemateque.
Self-management in Yugoslavia was a complex system that combined capitalist and communist elements and underwent various reforms. The market reform in the 1960s had both positive and negative consequences. In this article, I will show how the policy of ‘technology to the people’ and the marketization of social ownership of the field of film infrastructure and production took place in the late 1960s.
In Serbia, at the beginning of the 2000s, after the October 5th coup and regime change, numerous publicly owned companies were privatized during the transition to an uncontrolled market economy. During that process, the privatization of the publicly owned »Beograd film« company – Belgrade cinema distribution network, which in its golden years had owned twenty-four cinema halls in the Capital – was executed. This privatization has attracted the attention of the cultural community due to its particularly criminal and reckless execution. The entire case culminated in 2014, when the activists occupied one of the companies cinemas, namely Cinema Zvezda, situated in the heart of Belgrade, with the aim of creating a space for engaging in diverse perspectives on political, cultural, and social reality.
»Independent Cinemas Offer Ways to Navigate the Ever More Complex World.« Interview with Mark Cosgrove
(
Mark Cosgrove je programski vodja v bristolskem Watershedu, ki je bil kot prvi regionalni angleški medijski center in neodvisni kino z več dvoranami zunaj Londona s strani lokalne pobude ustanovljen leta 1982 v enem izmed opuščenih pristaniških skladišč. Njegovo glavno vodilo pri programskem snovanju je skupno delo z ljudmi skozi dinamičen dialog in kulturno izmenjavo. Watershed tako redno sodeluje s kolektivi, kot je Come the Revolution, Palestinskim filmskim festivalom in mestnima univerzama, s katerima izobražuje in mentorira novo generacijo medijskih delavcev in delavk – od kuratorjev do filmark. S programsko politiko in številnimi partnerstvi se trudi postavljati ogledalo bristolski zgodovini, ki je zaznamovana s trgovino s sužnji in industrijsko revolucijo, ter sedanjosti, v kateri mesto lovi ravnotežje med revitalizacijo središča in gentrifikacijo. Po navdihu bolonjskega festivala Il Cinema Ritrovato je Cosgrove s kuratorsko ekipo v Watershedu razvil program Cinema Rediscovered, ki skozi nove in pozabljene vidike raziskuje filmsko zgodovino, po drugi strani pa sodeluje tudi pri festivalu Encounters, ki je osredotočen na izpostavljanje in podpiranje vzhajajočih imen kratkega filma z vsega sveta. Prikaz filma v kinu vidi kot odskočno desko za dialog s širšo kulturo, v dialogu in interakciji z občinstvom ter lokalno skupnostjo pa eno od ključnih prednosti neodvisnega kina, ki se v času po brexitu, covidu-19, vzponu pretočnih platform in ekonomije pozornosti sooča s številnimi izzivi. Sogovornik teh izzivov ne naslavlja le s programsko politiko, ampak tudi z rednim reflektiranjem na svojem blogu in v podkastu na spletni strani www.watershed.co.uk. Pred prihodom v Watershed je svojo strast do neodvisnega kina in kulture gojil v kulturno-umetniških centrih Plymouth Art Centre in Cornerhouse v Manchestru.
Jurij Meden je bil vodja programskega oddelka v Slovenski kinoteki, kurator filmskega programa v Muzeju George Eastman v Rochesterju, programski vodja Kinodvora, ko ga je prvič po prelomu tisočletja za kratek čas obudila Slovenska kinoteka, koordinator programa festivala Crossing Europe v Linzu, urednik založbe Sophia in glavni urednik revije KINO! Od leta 2018 je programski vodja in kurator Avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju. Leta 2021 je pri tej instituciji izdal zbirko z naslovom Scratches and Glitches: Observations on Preserving and Exhibiting Cinema in the Early 21st Century, ki je predlani izšla tudi v slovenskem prevodu pri Slovenski kinoteki pod naslovom Kaj je kinoteka?. V zbirki se ohranjanja filmske dediščine, filmskega prikazovanja, kuriranja, filmske politike in teorije loteva na dialektičen, neortodoksen način, ki pretresa tako tradicionalistične kot modernistične poglede na kinematografijo. Pri tem preizprašuje in premišlja antagonizme filmske zgodovine in teorije ter odpira vprašanja homogenizacije filmskega prostora, digitalizacije filmske dediščine, dekolonizacije filmske zgodovine in individualizacije filmske izkušnje. Sooča se tudi s kompleksnim poslanstvom današnjih kuratorjev, kuratork in kuratorskih ekip ter komercialnimi praksami, ki znamko »kurirano« izkoriščajo za ponujanje stare ponudbe v novi preobleki. V knjigi se pojavljajo in so v dialog postavljeni teoretiki in teoretičarke, kuratorji in kuratorke, filmarji in filmarke, študenti in študentke, profesorji in profesorice, gledalci in gledalke. Tako ponuja celovit preplet teorije in prakse, zgodovine in sodobnosti, analognega in digitalnega, cinefilije in industrije, filmskega aparata in filmskega občinstva, proze in poezije …
Vsi, ki smo se v Sloveniji kadarkoli resneje ukvarjali z umetnostjo, smo ponotranjili nekaj temeljnih dogem. Na primer: »Osemdeseta so bila čas razcveta alternativnih gibanj v Sloveniji«, »Mladi umetniki in intelektualci so s provokativnimi akcijami zamajali avtoritarni enopartijski sistem«, »Kulturniška gibanja so temelj demokratizacije in osamosvojitve Slovenije«, in, seveda, zimzelena »Kultura je še vedno gonilo družbenih sprememb!« Vse to smo na proslavah, simpozijih in otvoritvah slišali ponovljeno tisočkrat. Za tisti del slovenske javnosti, ki se dojema kot progresivno, je podoba NSK-jevega plakata za Dan mladosti nepogrešljiv del geneze »demokratične Slovenije«, skupaj s številko 57 Nove Revije, kolumnami Mladine in protesti ob aferi JBTZ. Laibachi, IRWIN, Pankrti, ŠKUC, Mlakar, Žižek in drugi kulturno-akademski disidenti so totemi našega kolektivnega vrednostnega sistema in nam narekujejo, kaj je vloga kulture v družbi. Kultura se bori za svobodo izraza, proti enoumju in tiraniji!
A za generacijo, ki je začela z opravljanjem svojega poklica po letu ‘91, so te dogme o uporniški kulturi že zaznamovane z nekaterimi protislovji. Naši veliki uporniki so namreč po odcepitvi Slovenije postali direktorji vplivnih institucij. Nekoč preganjani glasovi Nove Revije so danes govorci na državnih slovesnostih, naši najbolj »nevarni umi« pa se smukajo med svetovnimi pomembneži na blejskem strateškem forumu. Na njihovih razstavah in koncertih se srečujejo politični veljaki, meja med oblastjo in kritično umetnostjo pa je povsem zamegljena – nekdanji Pankrti so postali mestni svetniki Zorana Jankovića, Milan Kučan je častni državljan NSK države v času. Tisto, čemur pravijo disidentska kultura, je v postsocialistični Sloveniji dejansko uradna državna kultura, njeni predstavniki pa so predstavniki liberalne veje oblasti. Temu primerno imajo zagotovljene prestižne razstave in izdaje, retrospektive in monografije ter, seveda, dosmrtne rente iz državnega proračuna.
Ethical and moral dilemmas of modern fast-paced and competitive science, or Nature, 505(7485), 641-647 and 676-680, RETRACTED
(
Science, as a social phenomenon, encompasses diverse individuals, including scientists who aren‘t exempt from human struggles. Unethical practices often stem from unpredictable situations. The field of stem cells is rapidly advancing, particularly after the discovery of induced pluripotent stem cells (iPS) by Japanese researcher Shinya Yamanaka in 2012. The controversial concept of STAP cells isn‘t entirely implausible, as a mechanism for tissue self-regeneration it would be logical. Currently, differentiated cells can‘t contribute to tissue regeneration. The STAP cell theory proposes an alternative approach, studying the impact of external stress as a regeneration catalyst. Scientific fraud cases like STAP cells expose communication gaps, with »unsuccessful« research often left unpublished. Consequently, past mistakes persist. Discoveries like STAP cells underscore the need for transparent communication and learning from failures to drive genuine progress.
In this article, we aim to present the audience‘s response to the release of The Second Sex in 1949, with an emphasis on feminist readings. Two perspectives are outlined that portray Simone de Beauvoir‘s philosophy as opposed to motherhood. We intend to showcase specific examples from The Second Sex, illustrating that her thinking is far more diverse than the original interpretations of the text suggested. Our goal is to demonstrate that the text does not criticize those who choose to become mothers but systematically presents the circumstances a woman faces when choosing to keep a child. It provides a realistic and unromanticized view of motherhood, which is crucial for understanding women‘s overall position in society. A key element highlighted is the impact economic and emotional circumstances have on defining pregnancy and childbirth for a mother. It underscores the realization that while motherhood can be a beautiful experience, young mothers often find themselves alone in the care and upbringing of a child, which presents a significant burden. Therefore, Beauvoir in her philosophy, creates space for women who do not want or cannot keep their children. Through this article, we aim to convey that motherhood and abortion are two sides of the same coin and deserve thoughtful consideration.
The article explores cannabis legislation in Slovenia and its implications for users and researchers – especially in the field of medical treatment. Through a review of legislative initiatives and research in other countries in Europe and around the world, it outlines an alternative to the current repressive regime, which in Slovenia, despite numerous, mainly citizen-driven, initiatives for change over the last ten years, has still not been changed in line with the latest findings, due to a lack of political will and bureaucratic hurdles. It analyses the Resolution on the National Drug Programme 2023–2030, which treats cannabis only as a prohibited drug and not as a medicine, which hinders research and its introduction into healthcare. It concludes that the state apparatus has proved repressive, dysfunctional and undemocratic in dealing with cannabis.
Blaž Kosovel, Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Od agrikulture do kulturne industrije, od mesta Rim do ameriške civilizacije Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2022, 359 str.
Blaž Kosovel (1981) je zainteresirani kulturni javnosti poznan kot soustanovitelj in sourednik revije Razpotja, zdaj že dodobra uveljavljenega osrednjega organa sila dejavne goriške humanistike in družboslovja. Poleg tega je Kosovel predan in duhovit »turistično-intelektualen« vodnik po mestih – še najraje ima tista urbana okolja, ki so nastala »iz nič«, kakor denimo njegova rodna Nova Gorica. Kot tak v okviru projekta »Evropska prestolnica kulture Nova Gorica 2025« tudi vodi projekt »Ab Initio – urbana utopija«, ki je namenjen ustvarjanju digitalnega arhiva Nove Gorice in hkrati predstavitvi drugih evropskih mest, ki so bila tako kot Nova Gorica v XX. stoletju zgrajena na novo. Cilja projekta sta tudi ozaveščanje o fenomenu novih mest in postavitev širše evropske perspektive. Kosovel je nekaj časa deloval tudi kot producent, raziskovalec in organizator v Muzeju tranzitornih umetnosti MoTa in je nasploh širok konzument in pronicljiv opazovalec raznih kulturnih prireditev in ustvarjalnih praktik.
Ana Podvršič, Iz socializma v periferni kapitalizem. Neoliberalizacija Slovenije Ljubljana 2023, Založba *cf., 258 str.
Knjiga Iz socializma v periferni kapitalizem ponuja poglobljeno razumevanje kompleksnih družbenih, političnih in gospodarskih procesov, ki so zaznamovali pot Slovenije od socializma do perifernega kapitalizma. Analitično obravnava proces neoliberalizacije gospodarstva, ki se razteza čez obdobje dveh strukturnih kriz kapitalizma: prve iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in druge, ki se je začela leta 2007. Obe krizi sta se v Sloveniji manifestirali s časovnim zamikom v obliki dolžniških kriz: prva dolžniška kriza v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se veže na obnovo kapitalizma in poglabljanje evropskih integracij še kot del jugoslovanskega gospodarstva in druga v okviru krize evroobmočja, ki sicer ni imela za posledico sistemskih sprememb, je pa nadaljevala in poglobila periferizacijo slovenskega gospodarstva kot del evropskega gospodarstva in družbe. Pri razumevanju procesa periferizacije avtorica izhaja iz analiz odvisnosti posameznih gospodarstev v Latinski Ameriki. Pojem periferije pri tem nastopa v odnosu center–periferija. Pomembno dejstvo v razumevanju procesa periferizacije je tudi, da gospodarske krize najprej doletijo države centra in se z zamikom začnejo kazati tudi v perifernih gospodarstvih.