Illan Pappé: 10 Myths About Israel, Verso Books, dopolnjena izdaja 2024 (prva izdaja 2017), 171 strani.
Eno od najbolj frustrirajočih občutij ob genocidu v Gazi se strne v neprebavljivem vprašanju: kako se lahko vse to dogaja tako rekoč v neposrednem prenosu pred očmi celega sveta? Zločini izraelskih okupatorskih oboroženih sil so osupljivi: nediskriminatorno pobijajo, pohabljajo in trpinčijo moške, ženske, otroke, starejše. Treba je biti natančnejši: otroke pobijajo namenoma, o čemer pričajo pretresene in pretresljive izjave številnih zdravnikov, tudi iz Združenih držav Amerike, o prestreljenih lobanjah otrok. O čemer je lagal sionistični propagandni stroj – da so Hamasovi borci 7. oktobra obglavljali dojenčke –, to počne izraelska militaristična drhal. No, ne obglavlja, temveč strelja v glavo. In bombardira – z več eksplozivne moči, kot sta je imeli obe na Japonskem odvrženi atomski bombi. V Gazi je med skoraj 17.000 mrtvimi otroki več kot 700 dojenčkov, mlajših od enega leta. Izraelski vojaki nasmejano rušijo, kar je še ostalo od Gaze, mučijo ujetnike, ropajo domove in objestno pozirajo v ženskem spodnjem perilu pregnanih in pobitih Palestink. Kar objavljajo na družabnih omrežjih. Obscenost je popolna, ko moramo iz večjih zahodnih medijev poslušati poročila o ubogih izraelskih vojakih, ki so zatravmirani, ker so morali s tanki in buldožerji gaziti čez nepregledne množice trupel; na mlasketajoče in špricajoče, sfaširano človeško meso izpod gosenic človek pač težko pozabi …
