V sodobni filozofiji le malo tem ohranja takšno bogastvo in globino kot pojem utelešenosti. Zasnovana v fenomenologiji, študija telesa kot živetega, presega klasično vprašanje, kako telo posreduje naše doživljanje sveta. V pričujočem tematskem sklopu lahko vidimo, da se danes dotika raznih filozofskih področij in preučuje, kako naša utelešena bit oblikuje našo sposobnost komuniciranja, interakcije in celo samorazumevanja. Pred nami je zbirka člankov, ki raziskujejo ta preplet utelešenosti in komunikacije, pri čemer se naslanjajo na fenomenološke tradicije in odpirajo nove poti razmišljanja o tem, kako kot utelešeni razumemo sebe in svoj odnos do sveta.
Utelešenost v fenomenoloških terminih ni zgolj telo kot biološka entiteta, temveč kot živo telo (Leib) – način, kako smo v svetu skozi našo utelešeno izkušnjo. Razlika med telesom kot objektom in telesom kot subjektom je v središču mnogih prispevkov v tem sklopu. Avtorji in avtorice preučujejo zapletene odnose med utelešenostjo in komunikacijo z naslonitvijo na mislece, kot so Maurice Merleau-Ponty, Martin Heidegger, Michel Henry in Simone de Beauvoir. Ta raziskovanja ne kažejo le na filozofsko bogastvo utelešenosti, temveč tudi, kako je bistveno za razumevanje komunikacije kot eksistencialnega in utelešenega dejanja.
V pričujočem članku poskušamo prikazati intelektualno presečišče med Simone de Beauvoir in Mauriceom Merleau-Pontyjem s poudarkom na njunem raziskovanju utelešenosti in seksualnosti. Želimo pokazati, da največje filozofsko delo Beauvoir Drugi spol ni le aplikacija Sartrove filozofije na feministično problematiko, ampak vključuje razmišljanja mnogih avtorjev in filozofij. Preko Merleau-Pontyjeve obravnave utelešenosti, seksualnosti in odnosa med objektom in subjektom želimo pokazati njuno intelektualno povezavo in obravnavati poglavje Spolna iniciacija kot fenomenološko predstavitev specifične živete izkušnje fenomena, ki mu rečemo ženska. Namreč, znano je, da je Beauvoir več let poglobljeno študirala nemške fenomenologe in kasneje objavila recenzijo Fenomenologije zaznave, v kateri je pokazala svoje poznavanje in opredelitev na področju, ki jasno nakazuje strinjanje z Merleau-Pontyjevo vzpostavitvijo koncepta subjekta. Cilj je skupaj pripeljati obe intelektualni poti in pokazati, da sta bolj prepleteni pri razumevanju zaznave, utelešenosti, subjekta in objekta, kot raziskovalci njenih besedil to običajno priznavajo. Predvsem pa želimo pokazati, da je bila Beauvoir filozofinja, ki je ob uporabi različnih filozofskih metod ustvarila kompleksno analizo ženske situacije, in je ne smemo reducirati na sekundarno literaturo.
Heidegger v Biti in času razkriva dva eksistencialna vidika fenomena, ki se je v tradiciji obravnaval pod naslovom afektivnosti – nahajljivost (Befindlichkeit) in razpoloženje (Stimmung). Prvi imenuje fakticiteto, strukturo, ki povzema to, da se je eksistenca vselej že sprejela v svoji vrženosti. Drugi pa imenuje interpretativno strukturirano eksistencialno modifikacijo nahajljivosti. Poleg tega je treba razlikovati še ontično, psihično izkustvo razpoloženj. Kljub polemični retoriki teksta o fundiranosti razpoloženj v eksistencialni strukturi nahajljivosti na način, da slednji pripada ontološka prioriteta, pa ostaja nejasno, kako zares razumeti njuno ontološko razmerje. Na drugi strani razvita tradicija fenomenologije utelešenosti zastavlja vprašanje, kako razumeti razmerje nahajljivosti, razpoloženj in utelešenosti. Ali je mogoče ohraniti transcendentalno prioriteto tubiti, obenem pa integrirati utelešenjski vidik in tako artikulirati tezo o njihovem konstitutivnem prepletu? V prispevku bom zagovarjal slednjo tezo, in sicer na podlagi kritike transcendentalističnega razumevanja eksistence kot formalne strukture, ki se zgolj uprimerja v posameznih ontičnih izkustvih. Nasproti takemu razumevanju bom zagovarjal interpretacijo, da smisel eksistence kot edinstvenega odnosa do vrženosti bistveno implicira to, da se lahko izvršuje le v vselej konkretnih, utelešenih izkustvih, zunaj katerih nima nobenega samostojnega, ločenega smisla. Pri tem se bom opiral na pojem ustvarjalne utelešene orientacije.
Članek raziskuje fenomenološki vidik psihoterapije z namenom pojasniti njeno delovanje skozi prizmo filozofskih konceptov avtentičnosti in eksistencialne analize. Avtorica se opira na Heideggerjevo analizo bivanja, ki poudarja, da je človekovo bivanje vedno usmerjeno k razumevanju lastne biti, kar oblikuje naše dojemanje sveta in nas omejuje. Osrednji koncept predstavlja (ne)samolastnost, ki odkriva globine naše povezanosti s svetom, zgodovino in drugimi. Metodološko članek uporablja filozofsko analizo in hermenevtični dialog, ki omogočata poglobljen vpogled v terapevtski proces. Analiza vključuje tudi Merleau-Pontyjevo pojmovanje utelešene zavesti, ki združuje zavestno in nezavedno, potrjujoč enotnost telesa in duha ter njuno soodvisnost pri oblikovanju izkušenj sveta.
Rezultati kažejo, da terapevtski odnos temelji na medsebojni povezanosti in komunikaciji med terapevtom in klientom, kjer vsak vpliva na razumevanje drugega. Sklep članka je, da filozofski koncepti avtentičnosti in eksistencialne analize ponujajo temeljno razumevanje psihoterapije, kar vodi k bolj avtentičnemu in izpolnjenemu življenju, s tesnobo kot ključnim katalizatorjem prehoda iz neavtentičnega v avtentično bivanje.
Biti pomeni dialoško komunicirati. Ljudje se namreč učlovečimo skozi govorico, ki jo uteleša drugi, oziroma preko dialoga z drugim. Ta nam omogoča ustvarjanje novih načinov razumevanja sebe, drugega in sveta okoli nas. V tem smislu nas opolnomoči, navdihuje in bogati. Na zmožnost in pripravljenost na dialog lahko gledamo kot na lakmusov test razvoja družbe, odnosov in nazadnje psihičnega zdravja ljudi, zato je toliko pomembneje, da je kultiviranje dialoške kompetentnosti ključni del samega izobraževalnega procesa.
Pristopov k dialoškemu poučevanju je več in se lahko med seboj močno razlikujejo, imajo pa nekatera skupna izhodišča. V pričujočem članku sta podrobneje predstavljena dva primera tovrstnega pristopa k poučevanju, in sicer dialoško poučevanje (ang. classroom talk) Robina Aleksandra in filozofija za otroke (ang. Philosophy for Children), ki ga je zasnoval Matthew Lipman. Delo Robina Aleksandra se ukvarja s splošno teorijo dialoškega poučevanja, filozofija za otroke pa se osredotoča predvsem na to, kako se filozofija poučuje skozi dialog. Osnovno prepričanje, iz katerega izhaja filozofija za otroke, je, da so otroci po naravi filozofi, saj se nenehno sprašujejo o svetu okoli sebe.
V Merleau-Pontyjevi Fenomenologiji zaznave obstaja napetost med dvema modeloma mišljenja telesnosti, ki ju lahko imenujemo »model mesa« in »model utelešenosti«. Prvi model izhaja iz husserljanskega fenomenološkega izročila in obravnava meso ali živo telo kot »izgradnjo« transcendentalnega jaza. Tako razumljeno živo telo je konstituirano v imanenci kot podpora podvojenim tipnim zaznavam in nima meja v objektivnem prostoru. Obravnavamo ga lahko v skladu z dualnostjo med subjektom in objektom, imanenco in transcendenco, ki ga v celoti določata preko svojih razlik. Drugi model, izposojen od Gabriela Marcela, opozarja na temeljno dvoumnost živetega telesa, ki lebdi med »biti« in »imeti«, ter tako odpira tretjo dimenzijo onkraj nasprotja med subjektom in objektom. Sprašujem se, ali sta ta dva modela združljiva in, če nista, kot trdim sam, kateremu modelu bi morali dati prednost. Na ta način skušam radikalizirati gesto, ki jo je začel Merleau-Ponty.
Pričujoče prevedeno poglavje Henryjevega dela Filozofija in fenomenologija telesa lahko argumentativno razdelimo v pet sekcij. V prvi sekciji Henry predstavlja Biranov pojem prizadevanja kot notranjega transcendentalnega izkustva. To zajema občutje dejavnosti, ki izkazuje gibanje telesa kot dejavnost, ki ni zunanja glede na delujoči subjekt. To Biranovo tezo eksplicira v nasprotju s kartezijanskim pojmovanjem telesa in gibanja. V nadaljevanju Henry Biranovo argumentacijo postavlja v nasprotje s Humovimi empirističnimi predpostavkami, na osnovi katerih Hume zagovarja, da lastnega gibanja ne moremo spoznati na način idejnega razmerja vzroka in učinka. V naslednji sekciji Henry podano eksplikacijo podkrepi s kritično analizo besedila Julesa Lagneauja, v katerem ta podaja svojo interpretacijo biranske misli. V tem kontekstu Henry Biranovo tezo sooči s kantovskim pojmovanjem subjektivitete in strukture spoznanja, ki ga je zagovarjal Lagneau. V zaključni sekciji poglavja Henry podano interpretacijo Biranove teze ontološko dopolni z razlago, ki se opira na pojmovanje sveta kot skrajne transcendentne meje, ki se upira subjektivnemu gibanju, pri čemer ta pojem razvije v kritični navezavi na kartezijanski pojem odporno zveznega oziroma odpornega kontinuuma. Henryjev interpretativni sklep se glasi, da ima notranje občutje prizadevanja, ki ga je mogoče istovetiti z izkustvom gibanja, privilegirano ontološko funkcijo v razkrivanju odnosa subjektivitete do biti same.
V zgodovini biologije se je mesto bioloških individuumov sprva pripisovalo organizmom. Vendar so številni organizmi zgrajeni iz delov, ki sami po sebi izkazujejo značilnosti individualnosti. Prav tako imajo lastnosti individuumov nekatere združbe, zgrajene iz več organizmov, včasih iz različnih vrst. Ob predpostavki, da nivo organizmov ni edini nivo individuacije, se koncept individuumov razširi na množico drugih bioloških nivojev, ki zajemajo osnovnejši nivo delov organizmov (geni, organeli) in nivo skupin organizmov (simbionti, holobionti, superorganizmi, populacije, vrste). Fiziološka individualnost, pojmovana kot skupek tesno koordiniranih enot, se v naravi pojavlja v odtenkih, pri čemer določeni individuumi izkazujejo večjo mero individualnosti kot drugi. Teorija evolucije z naravno selekcijo predpostavlja obstoj posebnega tipa individuumov, evolucijskih individuumov, definiranih kot enot, ki so podvržene naravni selekciji. Evolucijski individuumi se kot kategorija ločijo od fizioloških individuumov, čeprav se lahko v naravi pogosto prekrivajo. Ker biološka individualnost ne ustreza kriterijem naravnih tipov, se preusmeri pozornost z vprašanja »Kaj je biološki individuum?« na konkretnejše vprašanje procesov individuacije, ki so v naravi lahko izredno raznoliki. Kje točno se postavi meja med individuumi in okoljem, bo v določenih primerih ostalo arbitrarno ter odvisno od raziskanega pojava. Za konec sledi razprava o vlogi znanstvenih teorij biološke individualnosti pri oblikovanju ideologij evolucijskega napredka.
Članek raziskuje tezo, da je delavski boj v različnih zgodovinskih obdobjih moderne družbe vključeval boj za pravico do bolezni – pravico delavca do tega, da je njegova bolezen sploh pripoznana, predvsem pa tudi, da je pripoznano, da je vzrok bolezni mogoče najti v pogojih njegovega dela. Medicino dela kot disciplino so zgodovinsko oblikovale prav tiste družbene sile, ki so obenem preobrazile tudi sámo delo in dojemanje zdravja. Razvoju pojma poklicnih bolezni in njegovi materializaciji v teoriji in praksi medicine dela sledimo skozi obdobja različnih gospodarskih in družbenih sprememb, ki so prispevale k njeni institucionalizaciji in ponovni deinstitucionalizaciji. Vprašanje zdravja in bolezni se tako izkaže za kar najtesneje povezano z njegovo razredno določenostjo – gre za vprašanje pridobitev delavskega gibanja glede preprečevanja zdravju škodljivih pogojev dela in kompenzacije za povzročeno škodo. Naloga medicine dela je namreč ugotoviti in presoditi, kateri vidiki dela škodujejo zdravju. Kot specializirana vednost o poklicnih boleznih se je ta kot samostojna disciplina zgodovinsko oblikovala in institucionalizirala pod izrecnim vplivom dinamike razrednega boja, kajti posega prav v njegovo jedro – odnos med delavcem in delodajalcem.
Illan Pappé: 10 Myths About Israel, Verso Books, dopolnjena izdaja 2024 (prva izdaja 2017), 171 strani.
Eno od najbolj frustrirajočih občutij ob genocidu v Gazi se strne v neprebavljivem vprašanju: kako se lahko vse to dogaja tako rekoč v neposrednem prenosu pred očmi celega sveta? Zločini izraelskih okupatorskih oboroženih sil so osupljivi: nediskriminatorno pobijajo, pohabljajo in trpinčijo moške, ženske, otroke, starejše. Treba je biti natančnejši: otroke pobijajo namenoma, o čemer pričajo pretresene in pretresljive izjave številnih zdravnikov, tudi iz Združenih držav Amerike, o prestreljenih lobanjah otrok. O čemer je lagal sionistični propagandni stroj – da so Hamasovi borci 7. oktobra obglavljali dojenčke –, to počne izraelska militaristična drhal. No, ne obglavlja, temveč strelja v glavo. In bombardira – z več eksplozivne moči, kot sta je imeli obe na Japonskem odvrženi atomski bombi. V Gazi je med skoraj 17.000 mrtvimi otroki več kot 700 dojenčkov, mlajših od enega leta. Izraelski vojaki nasmejano rušijo, kar je še ostalo od Gaze, mučijo ujetnike, ropajo domove in objestno pozirajo v ženskem spodnjem perilu pregnanih in pobitih Palestink. Kar objavljajo na družabnih omrežjih. Obscenost je popolna, ko moramo iz večjih zahodnih medijev poslušati poročila o ubogih izraelskih vojakih, ki so zatravmirani, ker so morali s tanki in buldožerji gaziti čez nepregledne množice trupel; na mlasketajoče in špricajoče, sfaširano človeško meso izpod gosenic človek pač težko pozabi …