Heidegger v Biti in času razkriva dva eksistencialna vidika fenomena, ki se je v tradiciji obravnaval pod naslovom afektivnosti – nahajljivost (Befindlichkeit) in razpoloženje (Stimmung). Prvi imenuje fakticiteto, strukturo, ki povzema to, da se je eksistenca vselej že sprejela v svoji vrženosti. Drugi pa imenuje interpretativno strukturirano eksistencialno modifikacijo nahajljivosti. Poleg tega je treba razlikovati še ontično, psihično izkustvo razpoloženj. Kljub polemični retoriki teksta o fundiranosti razpoloženj v eksistencialni strukturi nahajljivosti na način, da slednji pripada ontološka prioriteta, pa ostaja nejasno, kako zares razumeti njuno ontološko razmerje. Na drugi strani razvita tradicija fenomenologije utelešenosti zastavlja vprašanje, kako razumeti razmerje nahajljivosti, razpoloženj in utelešenosti. Ali je mogoče ohraniti transcendentalno prioriteto tubiti, obenem pa integrirati utelešenjski vidik in tako artikulirati tezo o njihovem konstitutivnem prepletu? V prispevku bom zagovarjal slednjo tezo, in sicer na podlagi kritike transcendentalističnega razumevanja eksistence kot formalne strukture, ki se zgolj uprimerja v posameznih ontičnih izkustvih. Nasproti takemu razumevanju bom zagovarjal interpretacijo, da smisel eksistence kot edinstvenega odnosa do vrženosti bistveno implicira to, da se lahko izvršuje le v vselej konkretnih, utelešenih izkustvih, zunaj katerih nima nobenega samostojnega, ločenega smisla. Pri tem se bom opiral na pojem ustvarjalne utelešene orientacije.
