Članek raziskuje fenomenološki vidik psihoterapije z namenom pojasniti njeno delovanje skozi prizmo filozofskih konceptov avtentičnosti in eksistencialne analize. Avtorica se opira na Heideggerjevo analizo bivanja, ki poudarja, da je človekovo bivanje vedno usmerjeno k razumevanju lastne biti, kar oblikuje naše dojemanje sveta in nas omejuje. Osrednji koncept predstavlja (ne)samolastnost, ki odkriva globine naše povezanosti s svetom, zgodovino in drugimi. Metodološko članek uporablja filozofsko analizo in hermenevtični dialog, ki omogočata poglobljen vpogled v terapevtski proces. Analiza vključuje tudi Merleau-Pontyjevo pojmovanje utelešene zavesti, ki združuje zavestno in nezavedno, potrjujoč enotnost telesa in duha ter njuno soodvisnost pri oblikovanju izkušenj sveta.
Rezultati kažejo, da terapevtski odnos temelji na medsebojni povezanosti in komunikaciji med terapevtom in klientom, kjer vsak vpliva na razumevanje drugega. Sklep članka je, da filozofski koncepti avtentičnosti in eksistencialne analize ponujajo temeljno razumevanje psihoterapije, kar vodi k bolj avtentičnemu in izpolnjenemu življenju, s tesnobo kot ključnim katalizatorjem prehoda iz neavtentičnega v avtentično bivanje.
