Biti pomeni dialoško komunicirati. Ljudje se namreč učlovečimo skozi govorico, ki jo uteleša drugi, oziroma preko dialoga z drugim. Ta nam omogoča ustvarjanje novih načinov razumevanja sebe, drugega in sveta okoli nas. V tem smislu nas opolnomoči, navdihuje in bogati. Na zmožnost in pripravljenost na dialog lahko gledamo kot na lakmusov test razvoja družbe, odnosov in nazadnje psihičnega zdravja ljudi, zato je toliko pomembneje, da je kultiviranje dialoške kompetentnosti ključni del samega izobraževalnega procesa.
Pristopov k dialoškemu poučevanju je več in se lahko med seboj močno razlikujejo, imajo pa nekatera skupna izhodišča. V pričujočem članku sta podrobneje predstavljena dva primera tovrstnega pristopa k poučevanju, in sicer dialoško poučevanje (ang. classroom talk) Robina Aleksandra in filozofija za otroke (ang. Philosophy for Children), ki ga je zasnoval Matthew Lipman. Delo Robina Aleksandra se ukvarja s splošno teorijo dialoškega poučevanja, filozofija za otroke pa se osredotoča predvsem na to, kako se filozofija poučuje skozi dialog. Osnovno prepričanje, iz katerega izhaja filozofija za otroke, je, da so otroci po naravi filozofi, saj se nenehno sprašujejo o svetu okoli sebe.
