V Merleau-Pontyjevi Fenomenologiji zaznave obstaja napetost med dvema modeloma mišljenja telesnosti, ki ju lahko imenujemo »model mesa« in »model utelešenosti«. Prvi model izhaja iz husserljanskega fenomenološkega izročila in obravnava meso ali živo telo kot »izgradnjo« transcendentalnega jaza. Tako razumljeno živo telo je konstituirano v imanenci kot podpora podvojenim tipnim zaznavam in nima meja v objektivnem prostoru. Obravnavamo ga lahko v skladu z dualnostjo med subjektom in objektom, imanenco in transcendenco, ki ga v celoti določata preko svojih razlik. Drugi model, izposojen od Gabriela Marcela, opozarja na temeljno dvoumnost živetega telesa, ki lebdi med »biti« in »imeti«, ter tako odpira tretjo dimenzijo onkraj nasprotja med subjektom in objektom. Sprašujem se, ali sta ta dva modela združljiva in, če nista, kot trdim sam, kateremu modelu bi morali dati prednost. Na ta način skušam radikalizirati gesto, ki jo je začel Merleau-Ponty.
