Pričujoče prevedeno poglavje Henryjevega dela Filozofija in fenomenologija telesa lahko argumentativno razdelimo v pet sekcij. V prvi sekciji Henry predstavlja Biranov pojem prizadevanja kot notranjega transcendentalnega izkustva. To zajema občutje dejavnosti, ki izkazuje gibanje telesa kot dejavnost, ki ni zunanja glede na delujoči subjekt. To Biranovo tezo eksplicira v nasprotju s kartezijanskim pojmovanjem telesa in gibanja. V nadaljevanju Henry Biranovo argumentacijo postavlja v nasprotje s Humovimi empirističnimi predpostavkami, na osnovi katerih Hume zagovarja, da lastnega gibanja ne moremo spoznati na način idejnega razmerja vzroka in učinka. V naslednji sekciji Henry podano eksplikacijo podkrepi s kritično analizo besedila Julesa Lagneauja, v katerem ta podaja svojo interpretacijo biranske misli. V tem kontekstu Henry Biranovo tezo sooči s kantovskim pojmovanjem subjektivitete in strukture spoznanja, ki ga je zagovarjal Lagneau. V zaključni sekciji poglavja Henry podano interpretacijo Biranove teze ontološko dopolni z razlago, ki se opira na pojmovanje sveta kot skrajne transcendentne meje, ki se upira subjektivnemu gibanju, pri čemer ta pojem razvije v kritični navezavi na kartezijanski pojem odporno zveznega oziroma odpornega kontinuuma. Henryjev interpretativni sklep se glasi, da ima notranje občutje prizadevanja, ki ga je mogoče istovetiti z izkustvom gibanja, privilegirano ontološko funkcijo v razkrivanju odnosa subjektivitete do biti same.
