Iz mnogih eno: o naravi biološke individualnosti

V zgodovini biologije se je mesto bioloških individuumov sprva pripisovalo organizmom. Vendar so številni organizmi zgrajeni iz delov, ki sami po sebi izkazujejo značilnosti individualnosti. Prav tako imajo lastnosti individuumov nekatere združbe, zgrajene iz več organizmov, včasih iz različnih vrst. Ob predpostavki, da nivo organizmov ni edini nivo individuacije, se koncept individuumov razširi na množico drugih bioloških nivojev, ki zajemajo osnovnejši nivo delov organizmov (geni, organeli) in nivo skupin organizmov (simbionti, holobionti, superorganizmi, populacije, vrste). Fiziološka individualnost, pojmovana kot skupek tesno koordiniranih enot, se v naravi pojavlja v odtenkih, pri čemer določeni individuumi izkazujejo večjo mero individualnosti kot drugi. Teorija evolucije z naravno selekcijo predpostavlja obstoj posebnega tipa individuumov, evolucijskih individuumov, definiranih kot enot, ki so podvržene naravni selekciji. Evolucijski individuumi se kot kategorija ločijo od fizioloških individuumov, čeprav se lahko v naravi pogosto prekrivajo. Ker biološka individualnost ne ustreza kriterijem naravnih tipov, se preusmeri pozornost z vprašanja »Kaj je biološki individuum?« na konkretnejše vprašanje procesov individuacije, ki so v naravi lahko izredno raznoliki. Kje točno se postavi meja med individuumi in okoljem, bo v določenih primerih ostalo arbitrarno ter odvisno od raziskanega pojava. Za konec sledi razprava o vlogi znanstvenih teorij biološke individualnosti pri oblikovanju ideologij evolucijskega napredka.