Članek raziskuje tezo, da je delavski boj v različnih zgodovinskih obdobjih moderne družbe vključeval boj za pravico do bolezni – pravico delavca do tega, da je njegova bolezen sploh pripoznana, predvsem pa tudi, da je pripoznano, da je vzrok bolezni mogoče najti v pogojih njegovega dela. Medicino dela kot disciplino so zgodovinsko oblikovale prav tiste družbene sile, ki so obenem preobrazile tudi sámo delo in dojemanje zdravja. Razvoju pojma poklicnih bolezni in njegovi materializaciji v teoriji in praksi medicine dela sledimo skozi obdobja različnih gospodarskih in družbenih sprememb, ki so prispevale k njeni institucionalizaciji in ponovni deinstitucionalizaciji. Vprašanje zdravja in bolezni se tako izkaže za kar najtesneje povezano z njegovo razredno določenostjo – gre za vprašanje pridobitev delavskega gibanja glede preprečevanja zdravju škodljivih pogojev dela in kompenzacije za povzročeno škodo. Naloga medicine dela je namreč ugotoviti in presoditi, kateri vidiki dela škodujejo zdravju. Kot specializirana vednost o poklicnih boleznih se je ta kot samostojna disciplina zgodovinsko oblikovala in institucionalizirala pod izrecnim vplivom dinamike razrednega boja, kajti posega prav v njegovo jedro – odnos med delavcem in delodajalcem.
